Že oče sodobne medicine, Hipokrat, je dejal, da naj bo hrana naše zdravilo in zdravilo hrana. Žal smo to do danes v glavnem zanemarili, mnogi med nami za to sploh še niso slišali, redki pa so tisti, ki jim ta rek predstavlja eno od vodil v življenju. Sama sodim v skupino »redkih«, zato sem se letos odpravila na sadni festival Woodstock, ki ga v zvezni državi New York organizirajo vsako poletje.
Gre za največji tovrstni festival na svetu. Podobni festivali, le v manjšem obsegu, so tudi v Evropi, med drugim v Sloveniji, ampak omenjeni je bil že dolgo na mojem seznamu želja, saj se tam zberejo vsa velika imena iz sveta resničnega zdravja.
Letos je festival trajal kar dva tedna in vsakega se je udeležilo okoli 300 posameznikov, starih od nekaj mesecev do zavidljivih 80 let. Na festivalu se je zvrstilo ogromno zanimivih predavanj s področja zdravega načina življenja: od prehrane, gibanja, življenjskega sloga do bolj psihološko obarvanih tem. Seveda pa je rdeča nit tovrstnih festivalov sveža, presna, naravna hrana; kar pomeni, da se je samo sadje in zelenjavo, ki nista na noben način termično obdelana. To za nekatere sicer predstavlja kar velik izziv, ampak na srečo je v množici udeležencev ogromno takih, za katere sta sadje in zelenjava že leta ena in edina prehrana, tako da s svojim zgledom moč vlivajo tudi tistim, ki še stojijo na bolj majavih nogah.
Avtorica: Teja Fidler Makoter
Letos so svoje znanje, kot že omenjeno, delili vsi bolj ali manj pomembni posamezniki, ki jih je sicer moč spremljati na spletu. Dr. Douglas Graham, ki je lani obiskal slovenski festival, je bil eden glavnih predavateljev. Njegova knjiga, Dieta 80/10/10, je lani izšla tudi v slovenskem jeziku, kar je znanje s področja nizkomaščobne presne prehrane končno poneslo tudi med Slovence.
Poleg njega so svoje znanje in izkušnje delili še: Don Bennett, ki ima za seboj že več kot dve desetletji »sadne diete« in že več kot 40 let raziskovanja na tem področju, dr. Robert Lockhart, ki je pri svojih 80 letih videti kar nekaj desetletji mlajši, Janette Murray-Wakelin in Alan Murray, ki sta lani postavila svojevrsten rekord: v 366 dneh sta pretekla kar 366 maratonov … ob zgolj presni hrani, seveda. Seznam zanimivih predavateljev in udeležencev z neverjetnimi, navdihujočimi zgodbami se vsekakor nadaljuje, ampak recimo raje še kakšno o tem, kaj lahko poleg hrane in predavanj še pričakujete na tem festivalu.
Dogajanje poteka v velikem kampu ob jezeru, ki močno spominja na naš Bohinj. Tudi po vremenu, na žalost. Jutra so precej hladna, zato je toliko bolj mamljivo jutranje dogajanje, ki postreže z različnimi oblikami telesne aktivnosti. Izbirate lahko med kolesarjenjem, hojo, tekom, jogo in različnimi drugimi telesnimi vajami. Po uri in pol miganja se človek že primerno segreje in telo že veselo pričakuje zajtrk, ki je vedno sestavljen iz sveže iztisnjenega pomarančnega soka, lubenic in drugih vrst melon. Zjutraj je namreč telo »žejno« vode, ki jo dobi s sadjem, ki vsebuje največ vode. Po zajtrku se začnejo predavanja in druge aktivnosti. Ob vsaki uri se dogaja več stvari naenkrat, tako da lahko vsak izbere tisto, kar mu najbolj ustreza. Sredi dneva nas čaka odlično kosilo, sestavljeno iz sadja in zelene listnate zelenjave. Letos so pred kosilom vsak dan ponudili tudi mlade kokosove orehe, ki so za nas, s tega konca sveta, vsekakor veliko darilo. Popoldnevi so prav tako nabiti z dogajanjem. Seveda pa ni potrebno, da se kar naprej nekaj dogaja. Lahko se odločite tudi za popolno lenarjenje in nekaj ur preležite na plaži čudovitega jezera, v katerem se lahko seveda tudi kopate. Pred večernim druženjem ob ognju, plesu in petju pa se prileže okusna večerja, ki navadno postreže z vsaj eno bolj kompleksno jedjo. Letos se mi je v spomin vtisnil dehidriran polpet iz semen in zelenjave. Če je kdo lačen med obroki, ima vedno na voljo vsaj nekaj vrst sadja. Za vse ljubitelje kralja med sadeži, duriana, je sadni festival Woodstock pravi naslov. Sama sicer nisem ljubiteljica tega tropskega sadeža, jih je pa veliko, ki so komaj pričakovali tri durianove večere, kjer so si ga lahko privoščili, kolikor so hoteli.
Tovrstni festivali so torej mesta, kjer se zbirajo ljudje, ki še vedno verjamejo, da se je človeško telo sposobno zdraviti samo, če mu le omogočimo potrebne pogoje za to … primerno hrano, primerno telesno aktivnost, primerno družbo, minimalno negativnega stresa in dovolj počitka. Predvsem pa so mesta, kjer je svet moč doživeti drugače; brez ustaljenih norm in pravil, brez prepričanj, ki meglijo naš razum. Kot je rekel eden od udeležencev ob prihodu: »Pa sem končno spet doma!«
Oktober, 2014
