Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ljudje različno dojemamo svoja leta: nekateri se že pri petdesetih odločijo, da so stari, drugi pa se tudi pri sedemdesetih ne dajo in v sebi gojijo vitalnega človeka, polnega energije. Dom za starejše je ustanova, ki opravlja prav posebno poslanstvo. Njegovo največje poslanstvo je prav gotovo v tem, da postane ta ustanova dom vsem tistim, ki v dosedanjem domu zaradi najrazličnejših vzrokov, predvsem pa bolezni, ne morejo več živeti. O tem, kako uspeva domu za starejše v času praznikov ustvariti in ponuditi ramo, sva se razgovorili z Zvonko Ješelnik, univ. dipl. socialno delavko, direktorico Centra starejših Cerknica, družbe DEOS, ki skrbi, da je stanovalcem tega doma lepo v jeseni življenja.

Avtor: Damijana Škrlj

 

Gospa Zvonka, kaj je vplivalo na vašo odločitev, da posvetite del svojega življenja skrbi za ljudi, ki so že stopili v šestdeseta leta in so odvisni od pomoči?

Vsekakor pozitivna izkušnja s starimi ljudmi in pa potreba po pomoči obnemoglim, manj sposobnim in nemočnim, kamor sodijo otroci in starejši ljudje. Moja naravnanost k zaščitništvu se je kazala že v otroštvu, ko sem se v osnovni šolo vedno zavzemala za tistega, ki je bil ustrahovan in bila zato največji »pretepač« na šoli (smeh). Zaradi te moje »moči« je bil okrog mene vedno mir. Usoda mi je namenila hudo življenjsko preizkušnjo, saj sem zgodaj izgubila mamo. Zame sta skrbeli stara mama, predvsem pa teta, najstarejša očetova sestra, ki smo jo vsi otroci klicali kar Boti, saj je bila vsem otrokom tako krstna kot birmanska botra in je bila res naš angel. Svojih otrok ni imela, nas, bratove otroke, pa je imela brezpogojno rada. Ves čas nam je stala ob strani, brez kakršnihkoli pričakovanj. Po operaciji sive mrene je nekaj časa preživela pri meni, po možganski kapi pa smo jo premestili v dom za starejše na Vrhniki, saj ji žal nismo mogli nuditi primerne oskrbe. V spominu nam je ostala kot prijazna starka, obsijana z brezpogojno ljubeznijo. Še danes jo radi obiščemo na njenem grobu in ji zapojemo pesem »Sem šel, sem šel čez gmajnico«, vprašamo jo, kako se ima, … Vedno smo veseli, ko se je spomnimo. Ta pozitivna življenjska izkušnja s starejšimi ljudmi je zaznamovala moje življenje in ravno zaradi nje tudi naše stanovalce doživljam na enak način. V vsakem vidim našo Boti. Sicer pa starejši ljudje s hvaležnostjo sprejemajo vsako dobro besedo, vsak stisk rok, saj si želijo le malo pozornosti.

 

Imam občutek, da je to vaš življenjski projekt …

Res je. Že v času mojega službovanja na Občini Cerknica je bil dom za starejše moja pobuda. Svojo poklicno pot sem nadaljevala kot direktorica centra za socialno delo in ko smo bili že globoko v razvojnih projektih, sem bila kar naenkrat postavljena pred priložnost, da sprejmem to delo. Lastnik me je povabil h kandidaturi in sem priložnost najprej odklonila, saj vendar ne moreš kar skakati z enega na drug projekt, mar ne? Za vedno pa mi bo ostalo v spominu, ko je lastnik podjetja DEOS prišel zadnji dan za prijavo k meni in mi rekel: »Danes je zadnji dan. Prijavite se!« Ko so se za njim zaprla vrata, sem šele resno začela razmišljati o tem povabilu. Bilo je izrečeno skoraj kot ukaz. Ob 18. uri, tik pred zaprtjem pošte, sem prisluhnila notranjemu klicu in mu sledila. V teh štirih letih, kar sem tukaj, mi nikoli in nikdar ni bilo žal, da sem naredila ta korak. To je najlepši in najsrečnejši del moje službene in poklicne poti in čeprav letos že izpolnjujem pogoje za upokojitev, se še ne nameravam upokojiti, saj to »sanjsko službo« zares iz srca opravljam.

 

Imate torej krasne sodelavce?

V našem domu imamo veliko srečo, da smo zaposleni kot jata ptic, ki uživamo v delu s starejšimi ljudmi in z njimi ustvarjamo pristen, iskren in neponarejen odnos. To se je pokazalo že na samem začetku, ko smo delali tudi po 14 ur in nismo čutili niti utrujenosti niti naveličanosti. Sodelavci s svojim strokovnim in nadvse predanim delom navdušujejo in podpirajo mojo voljo do tega dela. Veliko zadovoljstvo pa mi seveda dajejo tudi stanovalci doma, še posebno takrat, ko vidim, da so se vživeli v novo okolje, da so sprejeli svoj novi dom in se počutijo kot doma.

 

Zakaj se ljudje bojijo vstopiti v dom za starejše?

Strah je spremljevalec marsikatere naše odločitve. Je pa strah pred domovi za starejše dvojno pogojen: eno je pradavni strah pred tako imenovanimi hiralnicami, nekateri imajo to negativno dojemanje ukoreninjeno še iz otroštva, niso pa seznanjeni s stanjem v novejših, sodobnih domovih, kjer se stanovalcem nudi vso potrebno skrb, nego ter rehabilitacijo. Na drugi strani pa se srečujemo z veliko stisko ob zapuščanju dosedanjega doma, domačega okolja, bližnjih ter prijateljev in sosedov. Večina stanovalcev našega doma se za prihod ni odločila prostovoljno, temveč so bili v to prisiljeni, saj v kar 80 % primerov govorimo o namestitvah neposredno iz bolnišnic, kar pomeni, da so prišli na dolgotrajno okrevanje. Odvisno od njihovega zdravstvenega stanja pa so potem ali odšli ali pa ostali v domu. Domači praktično ne zmorejo prevzeti 24-urne obveznosti, saj morajo poskrbeti tudi za svojo prihodnost, za svojo starost, otroke. To so velike stiske in velika preizkušnja tako za starejše kot tudi njihove svojce. Najlepše je takrat, ko se ljudje pravočasno zavejo, da na otroke zaradi njihovih obveznosti ne morejo računati in se razumno odločijo, rezervirajo prostor in še aktivni pridejo k nam ter tu lepo in mirno preživijo jesen svojega življenja. Sicer pa je v domovih po Sloveniji nameščenih le kakih 5 % starejše populacije.

 

Kje pa je meja med domom in bolnišnico? V obeh primerih sicer govorimo o oskrbi, razlika pa verjetno je?

V dom se vrastemo, postane nam drag in ljub, medtem ko sta hotel in bolnišnica prehodnega značaja. Mi se zelo trudimo, da bi jim ustvarili dom. Največja potrditev našega dela je, kadar ga tako tudi sprejmejo. Dom poleg nas ustvarjajo tudi svojci, prijatelji in znanci, ki poskrbijo, da se naši stanovalci tukaj počutijo lepo. V domu poskrbimo za nego, rehabilitacijo in oskrbo ter se potrudimo z dobro, sveže pripravljeno, zdravo, predvsem zelenjavno hrano, kateri namenjamo res veliko pozornosti. Zavedamo se, da ljudje celo življenje živijo po nekih prehranskih vzorcih in s pomočjo komisije, sestavljene iz stanovalcev, ki ocenjuje hrano, skušamo pridih domačnosti vnesti v vsak prostor. Za odlično hrano skrbijo naše kuharice, s katerimi imamo mesečne sestanke in pa slaščičarka, ki pripravlja izjemne domače slaščice, npr. jabolčni zavitek. Vsem stanovalcem skušamo kar najbolj ustreči.

 

S katerimi programi pa lahko pomagate ljudem, ki v dom ne želijo ali pa jim (še) ni treba v dom?

Slovenska socialna politika se nagiba k temu, da se kar najbolj razvijajo programi pomoči na domu, saj je ta oblika pomoči starejšim najustreznejša in najbolj prijazna. Služba za pomoč na domu pomaga starejšemu človeku preživeti starost v domačem okolju tako, da mu približa vso potrebno pomoč: nego, oskrbo s prehranskimi izdelki, z zdravili, s prevozom po opravkih. Vse tisto, kar potrebuje. Pomoč na domu je program, katerega sem pričela razvijati še v časa vodenja oddelka za družbene dejavnosti na Občini Cerknica, sedaj pa je del ponudbe centra za socialno delo in je prav gotovo služba prihodnosti. Razvoj drugih programov za starejše nadaljujem tudi v našem domu, in sicer smo skupaj z Občino Cerknica že pred dvema letoma ustanovili oddelek dnevnega varstva za starejše, ki lahko traja od 7. do 19. ure. V program dnevnega varstva so vključene predvsem starejše dementne osebe, ki jih svojci v času služb zaradi varnosti ne morejo pustiti samih doma. Osebe v dnevnem varstvu nastanimo na varovanem oddelku. V domu nudimo tudi začasno varstvo starejših, ki lahko traja od 14 dni do enega meseca, in sicer za čas, ko svojci potrebujejo predah zaradi dopusta, lastne bolezni ali izčrpanosti. Izposojamo tudi ortopedske pripomočke, negovalne postelje, pripomočke za hojo, razmišljamo pa tudi o razvozu predvsem za starejše osebe prilagojene prehrane, kot je npr. žolčno-želodčna dietna in sladkorna dietna prehrana. Trudimo se biti okolju prijazna ustanova.

 

Ko se pojavi potreba, da nekdo mora (čeprav še ne želi) vstopiti v dom, je treba vedeti, da se v dom nikogar ne namešča na silo. Za ta korak je potrebna predpriprava, pri čemer pomaga center za socialno delo. Seveda so pred vstopom v dom možna odklanjanja, kar je še posebej boleče, kadar je v igri razum, ki govori proti vstopu v dom. Takrat moramo biti še posebej čuteči in pozorni, da to odločitev počasi in nevsiljivo predstavimo kot edino pravo in v primeru posebnih želja, če je le mogoče, prisluhniti. Nedavno si je neka gospa silno želela domov, pa smo ji to omogočili. In čez nekaj dni si je zaželela 10-dnevno bivanje doma. Tudi to željo smo ji izpolnili in jo odpeljali domov. Vendar je že naslednji dan klicala, da naj jo pridemo iskat. Spet druga si je zaželela videti bezeg, ki cveti. Pa jo je naš sodelavec odpeljal, preživel z njo dan v pomladanski idili in ko jo je pozno popoldne pripeljal nazaj v dom, je bila njena notranjost potolažena in pomirjena. Dragi svojci, toplo vabljeni, da svojce kdaj pa kdaj odpeljete domov, s čimer boste svojim predragim na neprisiljen način ublažili bolečino ob iztrganosti iz domačega okolja.

 

Katere pa so omejitve za vstop v dom?

Omejitev v bistvu ni. Ko človek potrebuje pomoč, se odzovemo, ne glede na uzakonjene starostne meje, saj je starostna meja za namestitev v dom za starejše nad 65 let. Vzroki za izjemno namestitev so npr. neozdravljiva bolezen (imeli smo primer bolnika z rakom, ki je bil nameščen v dom pri petdesetih), samske osebe z odvisnostjo od alkohola in podobno, za kar pa je treba voditi poseben postopek ter v tem postopku pridobiti tudi mnenje in utemeljitev centra za socialno delo. Kar se tiče cene bivanja v domu, so državni domovi resnično cenejši, vendar imajo temu primerno tudi precej nižji standard. Stanovalci so nameščeni tudi v tri- ali celo štiriposteljne sobe, ki nimajo svojih sanitarij. V našem domu imamo tako premožne kot manj premožne stanovalce. V primeru prenizke pokojnine razliko doplačajo svojci, torej zakonski partner ali otroci, ali pa lokalna skupnost, kadar svojci ne zmorejo ali stanovalci nimajo svojcev. Če ima stanovalec neko premoženje, potem se opravi vknjižba na njegovo premoženja in se doplačnika po smrti poplača iz njegovega premoženja. Če stanovalec nima niti dohodka niti premoženja, pa celotne stroške poravnava občina. Z občinami imamo pozitivne izkušnje, saj do sedaj še nismo imeli zavrnitve ali odklonitve plačevanja ali doplačevanja stroškov oskrbe, tudi v primeru, ko je šlo zaradi neprilagojenosti stanovalca za nujno zagotovitev višjega bivalnega standarda. Treba je veliko specifičnega strokovnega znanja in različnih izkušenj, da zmoremo ustrezno namestiti toliko različnih ljudi, ki prihajajo v domsko varstvo in oskrbo.

 

Kako še poskrbite za starostnike?

Obiski svojcev so zelo zaželeni, saj naši stanovalci ohranjajo stike z njimi. Dobro je, da jih pogosto obiskujejo, jim omogočijo kratke sprehode v okolico in jih za praznike odpeljejo tudi k sebi domov. Domovi smo kadrovsko omejeni in lahko z razpoložljivim kadrom naredimo zgolj najnujnejše, ne moremo pa jim ponuditi nekaj več, četudi bi si to zelo želeli. Pri dodajanju kakovosti bivanja nam bi lahko priskočile na pomoč mlajše upokojenke, ki so lahko našim stanovalcem idealne družabnice, pomočnice, lahko bi jih popeljali na kratke sprehode. Kar nekaj energije smo vložili v pridobivanje študentov prostovoljcev, saj to tudi njim pride prav pri izkazovanju delovnih izkušenj pri pridobivanju nadaljnjih služb, vendar nismo uspešni. Naši študentje iz Cerknice se za vikende večinoma ne vračajo domov, če pa se že, potem imajo druge obveznosti. V Ljubljani je veliko več priložnosti, da se študentje vključijo v tovrstno prostovoljno delo. Mlajši upokojenci so v našem centru zelo dobrodošli, čeprav imajo na podeželju veliko domačih obveznosti. Pohvalimo lahko sodelovanje s Srednjo zdravstveno šolo Postojna, katere dijaki opravljajo obvezno prakso, kar pa ni isto, ker gre za obveznost in ne prostovoljnost. Želimo si, da bi se bogato znanje in življenjske izkušnje naših stanovalcev prenašale na mladino, saj je škoda, da vsa ta modrost in življenjske izkušnje, ki se skrivajo v naših stanovalcih, odidejo z njimi za vedno. Naj ob tem pohvalim sodelovanje s Karitasom, z ženami, ki vsak petek lepo okrasijo našo kapelo in pospremijo stanovalce k verskemu obredu. Mnogokrat jih razveselijo s priboljški, največje darilo pa so one same, ki s svojo dobrotnostjo in pozornostjo stanovalcem pričarajo lepe in bogate trenutke.

 

Marsikateri človek zapade v depresijo, če ni koristen …

V domu imamo kar nekaj strokovnega osebja, ki skrbi za dobro počutje stanovalcev. Socialna delavka prisluhne njihovim težavam in jim jih pomaga tudi razreševati, psihiatrinja obravnava psihična bolezenska stanja, v štirih skupinah za samopomoč, ki štejejo 8–10 oseb, pa potekajo različni medsebojni pogovori, tudi o aktualnih temah ter medsebojno druženje. Člani skupin za samopomoč si na ta način pridobijo svoje zaupno okolje. Naša delovna terapevtka obišče vsakega novega stanovalca, ugotovi njegove potrebe in zanimanja in ga usmeri v različne domske dejavnosti: pevski zbor, izdelovanje raznih izdelkov v delovni terapiji, bralne urice, spominske urice, nastope na raznih kulturnih in družabnih prireditvah, sodelovanje pri časopisu Meglice in ostalo, kar imenujemo s skupnim imenom delovna terapija. Imamo pa tudi izkušnje, da smo nekaterim stanovalcem ponudili sodelovanje pri urejanju cvetličnih gredic, zelenic, pa se je izkazalo, da jih to ne zanima. Veliko jih je povedalo, da so se v življenju dovolj nagarali in je sedaj čas za počitek. Veseli pa smo, da so se na posameznih oddelkih na lastno pobudo oblikovale majhne skupinice stanovalcev, ki se družijo, si skuhajo kavico, poklepetajo, se imajo lepo in naredijo iz tega pravi mali ritual. Tega smo res veseli, saj to pomeni, da so se udomačili, da so sprejeli ustanovo za svoj novi dom. Se pa stanovalci družijo tudi pri gospodinjskih uricah, kjer so že spekli pehtranovo potico, pripravili gorenjske ajdove žgance, slivovo marmelado in še mnogo drugih dobrot. Stanovalci se množično udeležujejo tudi svete maše, ki je v domu vsak petek, nanjo pa se pripravijo tako, kot so se doma: se lepo oblečejo, se pokrijejo z ruto in vzamejo torbico, skratka, kot so bili navajeni doma.

 

Prazniki izven domačega ognjišča niso enaki kot doma. Kako je s tem pri vas?

Navade praznikov skušamo ohranjati tako z značilnim krašenjem skupnih prostorov, s pogrinjki kot tudi s praznično hrano. Na primer orehova potica za božič in novo leto, pirhi in šunka za veliko noč, kostanj in mošt za martinovo, … V predprazničnih in prazničnih dneh nas obišče veliko najrazličnejših kulturnih skupin, veliko je tudi pobudnikov različnih dogodkov. Čez leto se marsikaj dogaja, praznujemo božič in novo leto, slovenski kulturni praznik, pust, veliko noč, poleti prirejamo piknike, jeseni pečemo kostanje in stiskamo mošt na martinovo, prirejamo najrazličnejše razstave izdelkov naših stanovalcev in umetniških del notranjskih umetnikov. Praznikom dajemo resnično velik pomen, vendar so to večinoma družinski prazniki in naši stanovalci se kljub razgibanosti dogodkov počutijo osamljene in pogrešajo svoje bližnje. Spomini na preteklost in odsotnost svojcev v prazničnem času, ki jih nekateri bližnji izkoristijo tudi za svoj počitek, jim povzročajo občutke zapuščenosti in otožnosti. V času praznikov naši stanovalci večinoma niso srečni, občutijo velike stiske ter se še toliko bolj zavedajo iztrganosti iz domačega okolja.

 

Sporočilo generaciji, ki prihaja v obdobje, ko se odloča, kako bo živela, je …

Vsi bomo nekoč potrebovali pomoč svojih bližnjih, svojih otrok. Pomembno je, da v čim večjem obsegu pomagamo svojim otrokom. Tako bodo tudi naši otroci pomagali nam, ko bomo stari. Star rek »Kar seješ, to žanješ«, še kako drži. Pomembno je, da tkemo medgeneracijsko povezavo vse življenje. Ko je le-ta narejena, potem je nihče ne more prekiniti. Drugo pa je ozaveščenost nas samih. Moramo razumeti, da mora sedanja aktivna generacija, naši otroci, poskrbeti tudi za svojo starost, priti do svojih pokojnin, da ne bodo obremenjevali svojih otrok, kakor jih tudi mi ne želimo obremenjevati. Že sedaj moramo razmišljati o tem, da si uredimo svoje bivališče tako, da bomo lahko čim dlje časa živeli v svojem okolju. Nekateri se organizirajo tako, da po dva para živita skupaj in si delita stroške hrane, oskrbe, čiščenje in podobno, … Vse pride cenejše. Družba želi čim več ljudi ohraniti v njihovem domačem okolju, saj to pomeni boljšo kakovost življenja. Ko pa ne moremo ničesar več storiti sami, so tu ustanove. Ko ni več druge poti, moraš to pač sprejeti.

 

December, 2009

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja