Najpomembnejši dogodek v življenju vsakega starša je zagotovo rojstvo otroka, ko v družinsko življenje posije sonce. Vsak nasmešek, vsak nov izraz, dotik in korak sprožajo še nepoznane občutke sreče. Vsaka medalja pa ima dve plati in tako tudi starševstvo prinaša s seboj skrbi ter sto in eno vprašanje, kako biti dober starš in kako se znajti v najpomembnejši vlogi svojega življenja.
Za starše je pomembno, da kot starši zgradijo dobro samopodobo. O tem in pasteh, ki jih skriva vloga starša in lahko samopodobo starša prevesi na negativno stran, je tekla beseda na tiskovni konferenci v ljubljanskem hotelu Union. Na njej sta svoje znanje delili dr. Tina Rutar Leban, univ. dipl. psih., s Psihološkega inštituta Ljubljana, ter Andreja Širca Čampa, univ. dipl. inž. teh., s Pediatrične klinike Ljubljana.
Avtor: Anja Kuhar
Prihod novega člana
Pravijo, da so starši najbolj pogumne osebe. Vrata svojega življenja namreč na stežaj odprejo popolnemu tujcu, nevedoč, v kakšno pustolovščino se spuščajo. Skrbi pa se začnejo že pred porodom. Kakšna starša bova? Kakšen bo najin otrok? Bo z njim vse v redu? Kaj se bo zgodilo z najinim partnerstvom, bova imela dovolj časa drug za drugega? Mešajo se pričakovanje, radovednost in zaskrbljenost, izpod kontrole pa lahko uidejo sploh pri tistih bodočih starših, ki se za otroka odločajo pozneje ali so že dolgo časa navajeni na življenje v dvoje, ki ga bo prihod malega člana dodobra postavil na glavo. In čeprav so pretirane skrbi odveč, ni narobe, da se starši s pomočjo strokovne literature, nasvetov in lastnega razmišljanja poskusijo na starševstvo pripraviti še pred rojstvom otroka, ki s seboj prinaša velike spremembe.
Odločitev za otroka
Prav zato, ker je dojenček tako velika odgovornost, se morata partnerja zanj odločiti iz pravih razlogov. Otrok ne sme biti igračka, niti sredstvo za zapolnitev časa, za uresničevanje neuresničenih zahtev starša do sebe, predvsem pa ne za reševanje zakona. Rojstvo otroka lahko namreč zamaje že trdno zvezo, v kateri sta starša najboljša prijatelja, saj se morata navaditi na nove vloge in hkrati ohranjati svoj odnos, če pa dojenček pride v razpokan odnos, je to lahko recept za katastrofo.
Gre torej za zelo odgovorno odločitev, saj se starša od rojstva otroka naprej zavežeta, da mu bosta nesebično podredila svoj čas in mu pomagala dozoreti ter ga oblikovati v zdravo, odraslo osebo.
Pasti prvih mesecev
Poleg prelepih občutkov, prvih nasmehov, dotikov in korakov, starševstvo s seboj prinaša tudi manj lepe trenutke, na katere novopečeni starši morda niso bili pripravljeni. Predvsem v prvih mesecih se mora družinica navaditi novega življenja in se privaditi na ritem spanja, hranjenja in nege otroka.
Včasih se lahko zalomi že pri dojenju. Otrok noče piti ali pa mama nima dovolj mleka, in zaradi ‘cirkusa’, ki v zadnjih letih obdaja dojenje, se mama lahko počuti, kot da ji je spodletelo. Ob hranjenju lahko postaja vedno bolj nemirna, otrok to začuti in začarani krog je sklenjen. Kasneje se lahko vzorec prenese tudi na uvajanje goste hrane. Po drugi strani pa se lahko zgodi, da s hranjenjem poskusi očka, ki se opravila loti povsem neobremenjeno in je pri tem tudi bolj uspešen, kar lahko mlado mamico naredi le še bolj nesrečno. Skrbi jo lahko tudi to, da otrok ne poje količine v času, kot ga predpisuje strokovna literatura.
Staršem naj bo v uteho dejstvo, da dojenček sam precej dobro uravnava občutek sitosti in lakote. Ko je njegov želodček zapolnjen, je sit in nima več potrebe po hrani, pa če se strokovna literatura s svojimi napotki o hranjenju na tri ure postavi na glavo. In tudi če dojenje ne steče, to ni izgubljena bitka. Danes obstajajo nadomestki mleka, ki lahko materino mleko kakovostno nadomestijo. Občutek manjvrednosti je tako povsem odveč in nihče ni slab starš, če ne gre vse po načrtu.
Popolnih staršev ni
Starševstvo prinaša s seboj tudi občutke krivde, manjvrednosti, dvomov vase. Nagnjeni smo k temu, da stremimo k popolnosti, kar pa se nam rado vrne kot bumerang. Popolnih staršev namreč ni, kot tudi ni popolnih otrok, popolne vzgoje in sploh popolnosti. Kakorkoli se trudite, nikdar ne boste vedno naredili vsega popolno in seveda boste delali napake. Pomembno je le, da se jih zavedate, jih priznate in jih skušate tudi popraviti.
Mnenje o sebi, torej svojo samopodobo, ljudje gradijo že od otroštva, samopodobo kot starš pa lahko zgradijo šele v prvih nekaj mesecih otrokovega življenja. In če je ne, lahko zaključijo, da so slabi starši. Večje prizadevanje k popolnosti vodi v večje možnosti za nastanek slabe samopodobe. Idealnega recepta za vzgojo ni, pomembno je predvsem, da starši svojega otroka poslušajo in spremljajo ter ravnajo po svojem občutku ob ljubeči podpori drug drugega.
Nasveti in pomoč
Dobronamerni nasveti drugih staršev in starih staršev so lahko v veliko pomoč, kot tudi strokovna literatura, internet in različni forumi, res pa je, da se v poplavi vseh napotkov novopečeni starši lahko izgubijo.
Prav pridejo tudi nasveti in pomoč starih staršev, če se ti le zavedajo, da je njihova vloga – vloga starih staršev, ne staršev, in da niso več oni tisti, ki odločajo o otrokovi vzgoji. Najbolj primerno je, da svetujejo le, ko jih novopečeni starši prosijo za pomoč in ne vsepovprek. V nasprotnem primeru lahko otrokove starše le še dodatno obremenijo. Je pa njihova pomoč zelo dobrodošla, saj si tako lahko tako starša privoščita nekaj časa le zase, brez otroka, in tako negujeta svojo zvezo, da ne pozabita, zakaj sta si skupaj želela ustvariti družino.
Nasveti z vseh strani niso nujno usklajeni z načinom življenja in prepričanji novopečenih staršev. Univerzalni recept ne obstaja, najbolje pa je, da starši svojega otroka poslušajo in spremljajo, sledijo svojemu notranjemu občutku in nasvete ostalih selektivno vključujejo v ta mozaik.
Januar, 2014
