Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Prihaja čas obdarovanj in decembrskih mož, ki se bodo zvrstili drug za drugim glede na izbiro staršev. Izbira je ravno pravšnja, če ne izberemo vseh. Sveti Miklavž, Božiček in Dedek Mraz so tisti, ki nam pomagajo, da otroci še verjamejo v sanje. Odrasli pa smo tisti, ki te sanje negujemo ali pa jih zavržemo zaradi krute realnosti. Bolj kot samo darilo je pomembno to, kako ga otrok dobi. Izkoristimo december za ustvarjanje lepega, saj je kot nalašč za to. Pustimo v otroštvu naših otrok lepe slike, ki se jih bodo spominjali bolj kot vseh igrač, ki so jih dobili. Že pisanje pisem dobrim možem je lepa priprava, saj preko njih spoznavamo otrokov svet, njegove želje, pričakovanja, način razmišljanja.

Avtor: Damjana Šmid, prof. soc. pedag.

 

Dragi Božiček,

 

letos mi ne prinesi ničesar, ker imam vse. Če bom kaj potreboval, te bom poklical ali ti poslal faks.

 

 

Dragi dedek Mraz,

 

lansko leto si mi prinesel sestrico. Ves čas joka in mene nihče več ne opazi. Letos jo vzemi nazaj …

 

 

Dragi Miklavž,

 

bil sem priden, še bolj priden, najbolj priden.

Ne nosi mi fig in sadja, ker imam rajši sladkarije.

 

 

No, to je bolj za šalo kot zares, vendar otroci marsikaj napišejo.

 

Bil sem priden

Odrasli imamo radi pridne in poslušne otroke. Vendarle ni bistvo vzgoje, da bi vzgajali meketajoče ovce, ki bi brezpogojno ubogale vse in vsakogar. Ne izkoriščajmo tega prazničnega meseca za to, da bi pogojevali otrokovo vedenje s količino igrač, ki jih bo zaradi pridnosti dobil. Še bolj neodgovorno je, da otroke strašimo s parkeljni in hudičem, ki naj bi poredne otroke tlačili v koše in odnašali v pekel. Mar ni dovolj pekla za nekatere otroke že na tem svetu in zares ne potrebujemo še enega tam nekje. Če se že gremo tradicijo, pa je to lahko nekaj lepega in prijaznega, tudi brez groze v otroških očeh. Noben normalen in ljubeč starš ne grozi majhnemu otroku (večji so na srečo že imuni na to), da ga bodo vzeli kosmati hudobci, če ne bo priden. Če starš ni sposoben vzgajati otroka, mu tudi takšne metode ne pomagajo dosti oziroma trajajo le kratek čas, dokler je prisoten strah. Poleg tega ponekod ta tradicija presega vse meje dobrega okusa in je na žalost podvržena alkoholu in izživljanju posameznikov, kar pa je daleč od prvotnega namena praznovanja sv. Miklavža. Namen obdarovanja ni v pridnosti, marveč v veselju, ki ga občutita tako obdarovanec kot tisti, ki daruje.

 

Božiček je pozabil zvonček

Čeprav Božiček nima veliko z božičem, se je vseeno kar dobro usidral v naši kulturi. Ni čudno, ko pa ima vse, kar imajo radi otroci. Ima jelene, sani, ki letijo, čarobne zvončke, živali, ki mu pomagajo, lahko spleza skozi dimnik, poleg vsega pa rad pije mleko in poje piškote, ki mu jih pustimo v dnevni sobi. Mogoče je za nekatere preveč kapitalističen in premalo slovenski, vendarle ne moremo mimo tega, da je otrokom všeč. Božiček je prava podoba pravljice, ki jo lahko z malo domišljije ustvarimo sami doma. Pri nas je vsako leto nekaj posebnega, njegova pisma hčerkama pa stalnica. V pismih ni napisanega nič o pridnosti, ampak bolj o njunem razvoju, napredku in lepih željah. Včasih ponoči posujem bleščeči prah in naredim stopinje z velikimi čevlji. Seveda pojem piškote in popijem mleko. Kadar je sneg, poskrbi mož za stopinje jelenov okrog hiše. Zgodi se, da Božiček pozabi svoj zvonček na oknu. Tako imamo vedno več veselja z ustvarjanjem lepega kot pa s samimi darili. Prepričana sem, da je to dobra naložba, saj otroci poleg izkušenj potrebujejo tudi občutek, da je življenje lepo. To je samo en način. Veliko jih še obstaja, odvisno od družine in načina življenja. Za verujoče je že sam božič lep praznik, z najlepšimi pesmimi in mislimi.

 

Kaj pa hlevček?

Kakšne navade glede praznovanja in obdarovanja bomo dali otrokom, je odvisno zgolj od nas samih. Pri tem odpadejo vsi izgovori, saj je praznovanje najmanj povezano z denarjem in najbolj z našimi vrednotami. To si upam trditi, saj nisem odraščala v bogatiji. Naj nas ne zavedejo filmska pričakovanja o miru in romantični večerji, če vemo, da bodo okrog nas skakali otroci. Mir imamo ali pa ga nimamo v sebi. Pripravimo takšno praznovanje, v katerem bo za vsakega nekaj. Sledimo le sebi, ne temu, kar nam ponujajo oglasi. Stvari nas ne osrečujejo, zato jih ne potrebujemo toliko, kot mislimo. Ne bom rekla, da ostanite v hlevu kot sveta družina in nikakor ni dopustno, da otroci občutijo revščino, vendar vedno obstaja način, da poiščemo rešitev. Le preveč so nas navadili, da čakamo na druge, da smo odvisni od drugih in čakamo na čudež.

 

Še nikdar nisem slišala na pogrebu, da bi se tovarna, trgovina ali država zahvalila pokojniku za njegov delež, ki ga je dal. Ne pristanimo na to, da se vsak mesec zgodi dobrodelni koncert za ljudi, za katere bi morala poskrbeti država. Posmehujem se donacijam velikih podjetij, saj ne darujejo svojega denarja, ampak našega. Velike otroške oči, ki strmijo v igrače, čokolado, računalnik, novo sobo ali v invalidski voziček bi nas morale preganjati dan in noč, ne samo v mesecu decembru. Morale bi potrkati na vest vseh, ki kradejo, lažejo in nam pri tem z mirno vestjo gledajo v oči. No, tole ni bila ravno praznična misel, pa vendar je prav, da razmišljamo tudi o tem.

 

Hvaležnost

Podarimo rajši manj in tisto naj ima svojo vrednost. Podarjajmo v skladu s svojimi zmožnostmi, brez slabe vesti, če kakšno leto ne zmoremo. Veliko sta vredna tudi namen in način obdaritve. Za otroke je koristno, če ne dobijo vseh daril naenkrat. Da se dedki, babice, Božički in vsi ostali malo porazdelijo čez ves mesec. Tako ima otrok za vsako darilo svoj dan za uživanje in za veselje. S tem se tudi izognemo zadregam, ko otrok občuduje samo eno darilo, kar pa je prinesla babica, pa spregleda. Tudi sicer je pametno, da se posvetujemo s starši otroka, če ne vemo, kaj bi podarili. Otroci, ki niso zasuti z igračami, so ponavadi hvaležni za vsako stvar. Glejmo le na starost, otrokovo zanimanje, njegove sposobnosti, možnosti za igranje z igračo. Nikdar ne podarjajmo živali, čeprav smo dobili tisoč in en namig, da si jo otrok želi. Žival mora biti izbrana in premišljena odločitev s strani vse družine, saj je ne moremo zapakirati v škatlo in dati na podstrešje, ko se je naveličamo. V prazničnem času lahko skupaj z otrokom pospravimo igrače, ki jih ne potrebuje več. Mogoče jih zamenjamo z drugimi, podarimo ali prodamo. Spodbujajmo pri otroku skrb za lepo, za to, da pospravlja za sabo. Nič ne pomaga, če grozimo, kako ne bo dobil nobene igrače več, potem pa na to pozabimo in stopamo čez kupe igrač na tleh in spet grozimo od začetka. Kako otrok dela z igračami, je dober pokazatelj naše vzgoje. Kakšne igrače mu kupujemo, pa kaže na naše želje, pričakovanja in vrednote. Tako v trgovinah z igračami in v otroških sobah pogosto vidimo samo pomanjšane slike nas odraslih.

 

Najbolj zaželene igrače

Le-te niso vedno najbolj pameten nakup, saj so pogosto le modna muha in posledica dobrih oglaševalskih trikov. Glejmo na nakup igrač kot na razvoj otroka. Kaj želimo spodbujati in kako lahko k temu pripomorejo igre in igrače? Bodimo vsestranski, ne omejujmo se na tisto, kar vidimo sami. Včasih je treba podariti tudi kompas ali navadno lopato, da otrok najde nekaj svojega. V pravem in prenesenem smislu, seveda. Vprašajmo druge, kako vidijo našega otroka. Tudi pretirano ukvarjanje samo z didaktičnimi igračami ima lahko svoje slabosti, saj je otrok preveč ciljno usmerjen v učenje že od malega. Nekaj spontanosti tudi s poceni igračami otroku prav gotovo ne bo škodilo. Če boste poskušali zajeti vse od športa, glasbe, ustvarjanja, družabnih iger, domišljijske igre in slikanic, knjig, potem prav gotovo ne boste veliko zgrešiti. Mogoče boste celo presegli te meje in podarili noč v živalskem vrtu, karto za Gardaland, za ogled nogometne tekme ali pa spust s sanmi. Za nekatere je darilo tudi vikend brez staršev ali kuharski tečaj. Priporočam tudi tečaj varne vožnje za vso družino, saj boste preživeli nepozaben dan. Na novo pobarvana soba v želenih barvah, zbirka CD-jev, predmeti za zbiratelje ali filmski večer za vso družino, dokler kdo zdrži, … Darila – to smo mi. In to je naša ljubezen do drugih. Vse ostalo je bolj ali manj kič, na katerem se nabira prah.

 

 

December, 2010 

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja