Marija je poročena ženska štiridesetih let. Z neatraktivno poklicno izobrazbo je zaposlena v podjetju, ki je usmerjeno predvsem v ustvarjanje dobička in manj v dobro zaposlenih. Dela v treh izmenah, pogosto je izpostavljena nečloveškemu ravnanju predpostavljenih.
Podstrešno stanovanje si deli s partnerjem, očetom svojih dveh otrok, ki obiskujeta srednjo šolo. Pod njimi živi tašča, ki jo nadzoruje in pričakuje od nje več, kot pa je Marija sposobna opraviti. Partner sicer lepo ravna z njo, vendar jo v družinskih nesoglasjih nikoli ne podpre. Že dolga leta ne hodita ven, prostega časa skorajda nimata. Hišo sta adaptirala s pomočjo dragega hipotekarnega kredita, kar sedaj težko odplačujeta. Iz strahu pred izgubo delovnega mesta se Marija ne upa zoperstaviti svojim predpostavljenim.
Približno pred dvema letoma je Marija začela opažati, da se njeno počutje postopno slabša. Sprva je bila nespeča le po nočnih izmenah. Iz dneva v dan je bila bolj napeta in razdražljiva. Čedalje pogosteje se je znašala nad otroki. Poleg tega je postala še raztresena, nič več ji ni šlo od rok. Spolnost se ji je zdela samo še ena od odvečnih nadlog. Zvečer je težko zaspala, ponoči pa se je zbujala. Prebedela je tudi po dve, tri mučne ure. V glavi ji je kar brnelo od vsega hudega, kar se ji je kdaj v življenju pripetilo. Vsaka sprememba jo je strašila, stiskalo jo je za prsnico. Počasi je povsem izgubila zaupanje v prihodnost. Čedalje pogosteje so jo obhajale misli, da se ji bo kaj hudega zgodilo, vendar ob teh mislih ni občutila nobenega strahu. Pravzaprav si je želela, da se ne bi več zbudila. Želela si je umreti.
Po daljšem času je poiskala pomoč pri osebnem zdravniku, ki ji je predpisal pomirjevala. Zdravila so ji omogočila mirnejši spanec, boljše počutje čez dan in tudi na vsakodnevne težave je postala odpornejša. Ker so zdravila že po kakšnem mesecu začela izgubljati svoj učinek, je morala za vzdrževanje kolikor toliko znosnega počutja jemati čedalje večje količine. Če jih ni vzela, je postala hudo tesnobna in nestrpna, roke so se ji tresle tako močno, da ni mogla niti delati več.
Kolegica v službi, ki je tudi sama preživela podobno zgodbo, ji je zaupala, kako težko se je odvadila pomirjeval. Spodbudila jo je, da je odšla po pomoč k psihiatru. Po začetnih prebavnih težavah se je na predpisano sodobno antidepresivno terapijo dobro odzvala. Tesnoba je počasi izzvenela, tudi spanje se je spet uredilo. Po psihiatrovem nasvetu je postopno opustila pomirjevala.
Ob drugem pregledu ji je psihiater povedal, da samo od zdravil ne sme pričakovati čudežev. Učinek zdravil je primerjal z berglo, s pomočjo katere bo lahko začela spreminjati sebe in svoj odnos do življenja. Opozoril jo je na problem dolgoletnega nočnega dela, na motenost ritma budnosti in spanja. Svetoval ji je, naj čim več časa preživi na soncu, po možnosti ob vodi ali čez zimo na snegu. Vsak dan naj si vzame kakšno uro zase. Privošči naj si sprehod ali prijetno druženje s prijateljico ob kavi.
V obdobju zdravljenja je s psihiatrom vzpostavila most zaupanja. Potožila mu je o svojih težavah z gospodovalno taščo, ki jo nadzira in goji do nje prevelika pričakovanja. Kmalu mu je zaupala, da se pod vplivom zdravil lažje in manj ihtavo »pogovori« z njo. Tudi v odnosu do partnerja se čuti bolj enakopravno.
Čeprav jo je psihiater že v začetku zdravljenja opozoril na slab vpliv zdravila na spolnost, je Marija to informacijo očitno preslišala, ker je šele po nekaj mesecih upala namigniti, da jo zdravilo precej ovira. V dogovoru z zdravnikom se je odločila za spremembo terapije. Po nekajmesečnem uspešnem zdravljenju je znižala odmerek za polovico in kmalu je opazila napredek tudi na tem področju. Precej je pridobila tudi na energiji in samozaupanju. Svojemu psihiatru je lahko zaupala tudi nekatere boleče dogodke iz preteklosti, ki so jo do tedaj vedno bremenili in ji jemali vero vase.
Vmes je opravila obdobni zdravniški pregled. Na osnovi psihiatričnega izvida jo je zdravnik medicine dela omejil na delo v dnevnih izmenah. Ko je pomladno obdobje preživela na polovičnem odmerku zdravila in se niso pojavili znaki poslabšanja, ji je psihiater svetoval, naj čez poletje opusti zdravilo, po počitnicah pa jo je še naročil na kontrolo.
Marijina zgodba je zgodba mnogih žensk srednjih let, ki poiščejo pomoč psihiatra. V tej izpovedi se zrcali učinek vseh tistih dejavnikov, ki v današnjem času ogrožajo duševno in telesno zdravje posameznikov. Ženske srednjih let se že tako težko prilagajajo na spremenjene življenjske okoliščine in težko zanikamo, da spremenjena družbena ureditev ne prinaša obremenitev, ki se lomijo predvsem na njihovih ramenih. Ob tem se spreminja tudi podoba psihiatrije, ki očitno postaja blažilec socialnih in delovno-pravnih stisk.
Beležnico je postavil na ogled dr. Robert Oravecz, dr. med., psihiater
