Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Spremembe razpoloženja so nekaj običajnega. Vsi se počutimo kdaj bolje in kdaj slabše. Bipolarna motnja razpoloženja pa je duševna motnja, ki povzroči zelo izrazite in globoke spremembe razpoloženja, ki so v nasprotju z običajnimi vzponi in padci razpoloženja. Zelo resni simptomi povzročajo težave v medsebojnih odnosih, na delovnem mestu ali v šoli ter lahko celo vodijo v samomor. Izpovedi ljudi z bipolarno motnjo razpoloženja so dragocen prispevek, ki razkrivajo različna stanja razpoloženja, ki so povezana s to boleznijo:

Avtor: Irena Furlan

 

Depresija

»Nesposoben sem. Ničesar ne opravim dobro. Zdi se, kot bi bili moji možgani upočasnjeni, izgoreli do te točke, da so popolnoma neuporabni … Preplavlja me … popoln in strašen brezup … Drugi mi pravijo: »To je samo začasno. Minilo bo. Prebolel boš.« Toda nimajo pojma, kako se počutim. Čeprav so prepričani, da vedo. Če ne morem ničesar občutiti, narediti, če ne morem misliti in mi je za vse vseeno, le v čem je smisel življenja?«

 

Hipomanija

»Ko se moje razpoloženje dviga, so občutki sprva naravnost kolosalni … Misli in ideje se kar vrstijo … Sledijo si kot kometi in eden je svetlejši od drugega … Plahost in zadržanost izpuhtita, nenadoma imam vedno pri roki prave besede in poteze … Nezanimivi ljudje in nezanimive stvari postanejo močno privlačni. Čutno zaznavanje je prodorno, želja po zapeljevanju ali biti zapeljan je nepremagljiva. Vse moje bistvo je prepredeno z občutkom zadovoljstva, moči, dobrega počutja, vsemogočnosti, ugodja, optimizma … vsega sem sposoben … toda nekega dne je spet vse drugače.«   

 

Manija

»Misli in ideje kar brzijo in preveč jih je … Preplavlja me zmeda in ne morem več jasno razmišljati … Sploh ne pojenja – spomina ni več. Tudi nalezljivega humorja ni več … Prijatelji so nenadoma prestrašeni … Vse gre narobe in je nesmiselno … Zdaj sem razdražljiv, jezen, prestrašen, neobvladan in ujet.«   

 

Bipolarno motnjo razpoloženja je mogoče uspešno zdraviti. Ustrezno zdravljenje lahko prispeva k zmanjšanju števila in resnosti ponavljajočih se epizod in tako omogoča ljudem s to motnjo živeti polno in ustvarjalno življenje. V zdravljenju imajo pomembno vlogo zdravila. V pomoč so tudi psihoterapije ter podporne skupine. Bipolarna motnja razpoloženja ljudem ni ravno poznana bolezen, zato je pomembno tudi izobraževanje o bolezni, ki pomaga pri njenem prepoznavanju ter zmanjševanju stigme, ki jo obkroža. O tej bolezni smo se pogovarjali z doc. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, dr. med., specialistko psihiatrije, s Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana.

 

 

Bolezen je bila nekoč poznana kot manična depresija. Danes ji pravimo bipolarna motnja razpoloženja. Zakaj?

Danes ne govorimo več o eni sami motnji. Pri bipolarni motnji razpoloženja gre za več motenj bipolarnega spektra. Ta zajema od najhujše oblike bolezni, tako imenovane bipolarne motnje tipa I (po starem manično-depresivna bolezen), do ostalih bipolarnih motenj iz spektra. Različne študije, ki so proučevale pogostnost motenj bipolarnega spektra, so podale zelo različne številke, kljub temu pa so potrdile, da ima bipolarna motnja tipa I enako prevalenco. Ob upoštevanju ostalih bipolarnih motenj iz spektra, od najbolj izražene do blažjih oblik, tako imenovanih mehkih bipolarnih motenj, je prevalenca celo 7,5-odstotna, kar pomeni, da zaradi bipolarne motnje razpoloženja trpi precej ljudi. Kadar o pogostosti bolezni izobražujem ljudi, vzamem za predstavo zelo preprost, a zgovoren primer. Recimo, da vas je bilo v osnovni šoli, kjer je populacija še splošna, v razredu 35. Od treh razredov, to je približno 100 ljudi, bo v odrasli dobi eden zbolel za shizofrenijo, eden za bipolarno motnjo, 3–4 bodo imeli težave z alkoholom, 1–2 bosta imela težave z zlorabo drog, sladkorne bolezni pa bo nekoliko več. Tako si ljudje lažje ustvarijo sliko, da je bipolarna motnja razpoloženja ena najpogostejših duševnih bolezni.

 

Kako bolezen definiramo?

Bipolarna motnja razpoloženja povzroča velika nihanja v razpoloženju bolnikov. Prvi pol je obdobje depresije, ki je lahko različno globoka. Blago do hudo depresijo lahko spremljajo tudi psihotični znaki. Drugi pol bolezni je manija, kar pomeni, da je človek preveč dobrega razpoloženja. Bolezen naredi polarno prav ta faza privzdignjenosti. Tip bipolarne motnje ni definiran s fazo depresije, ampak s fazo privzdignjenosti in z epizodami hipomanije ali manije. Pri maniji ločimo več stopenj. Najbolj običajna ali klasična oblika bolezni je bipolarna motnja I, za katero so značilne ponavljajoče epizode manije in depresije. Maniji se lahko pridružijo psihotični znaki, ko človek izgubi stik z resničnostjo. Bipolarna motnja II pomeni blažje epizode manije (hipomanija), ki se izmenjujejo z depresijo. O hipomaniji govorimo, če je človek samo malo bolje razpoložen. Gre za blago privzdignjenost, ki ne škodi in pri kateri je normalno funkcioniranje le malo okrnjeno. Če gre za zelo blaga in kratka obdobja dobrega razpoloženja, posameznik niti pomisli ne, da je z njim kaj narobe. Prijatelji in znanci ga morda celo vprašajo, kaj jemlje, da je tako dobro razpoložen. Bipolarna motnja razpoloženja tipa III je povezana z jemanjem substanc. Faza privzdignjenosti pride po jemanju antidepresivov ali po drogi. Bipolarna motnja razpoloženja tipa IV je depresija, ki nastopi pri »hipertimnem temperamentu«.

 

Kakšni so simptomi oziroma kako bolezen prepoznamo?

Depresiven človek samo spi oziroma ne more spati in le poležava. Doživlja padce in če ima razlog, da je žalosten, je bolj žalosten, kot bi bilo treba. Človek nima veselja, bolezen pa spremljajo tudi telesni simptomi in bolečine. Bolnik v depresivni fazi večinoma leži. Dobro poznamo obdobja tako imenovanih ustvarjalnih kriz, ko bolnik ničesar ne zmore. Kar nekaj premišljuje, pa nič ne gre iz njega. Drugi pol bolezni je pretirano dobro razpoloženje. Človek ima veselje za vse. Loti se vsega, kar ga zgrabi, je poln načrtov in idej ter se počuti vsemogočnega. Ne čuti utrujenosti, ne spi, ne je in ne pije. In prav to je tisto, kar ga ogroža. Obratno kot pri depresiji si domišlja, da je vsemogočen, da vse zmore in vse zna ter da ima neizmerno veliko denarja. In takrat se začne strah. Ker je človek tako pomemben in toliko zna, se začne bati, da se mu bo ravno zaradi njegove pomembnosti nekaj zgodilo.

Bolnik je lahko tudi razdražljiv. Sicer potrpežljivemu človeku gre vse na živce. Ne gre za blaga nihanja, ko nekdo na primer nekaj »bevskne« v telefon in rečemo, da se ta človek ne zna obvladati. Saj vemo, da nam gre vsake toliko časa kaj narobe, ampak vdihnemo in gremo naprej. Pri bolniku z bipolarno motnjo razpoloženja pa za to ni časa. Bolnik se v času manije ne more obvladati, v času normalnega razpoloženja pa se lahko.

 

Ali je možna menjava epizod v enem dnevu? Koliko časa trajajo posamezne faze?

Dramatična nihanja so možna. To obliko motnje razpoloženja imenujemo hitrokrožna. Možno je, da je v enem dnevu več epizod, čeprav se menjavanje epizod običajno ne odvija tako hitro. Gre za večja nihanja splošnega razpoloženja, dobrega in slabega počutja. Pri vsakem bolniku je nekoliko drugače. Pri mladih in na začetku bolezni so faze manije pogostejše. Obdobja manije so v povprečju krajša, manj jih je kot depresivnih in s potekom bolezni je depresij vse več. Manija traja povprečno 6 tednov, tudi 15 tednov, depresija v povprečju 12. Prav faza depresije je tista, ki bolnika pripelje do zdravnika. Možno je tudi, da bolnik dve ali tri leta nima nobenih težav, potem pa se simptomi spet pojavijo.

 

Kaj sproži bolezen?

Dejavniki, ki sprožijo bipolarno motnjo razpoloženja so notranji in zunanji. Notranji dejavniki še niso povsem raziskani. Veliko vlogo ima dednost. Če v družini ni bipolarne motnje, poskušamo nastanek pojasniti s poškodbo možganov, ki lahko nastanejo v zgodnji fazi nosečnosti ali kot obporodna poškodba. V možganih se nekaj spremeni, vendar raziskave do zdaj še niso dale jasnega odgovora.

Ker je dopaminski sistem pretirano odziven, bolj senzitiven, je pri tej bolezni toliko anksioznih motenj. Človek se strahu nauči. Ravno pretirano odziven dopaminski sistem povzroči, da se bolniki tako hitro naučijo strahu. Sicer pa je za te bolnike značilno, da se vsega naučijo hitro in so nasploh zelo ustvarjalni.

Bolezen lahko sprožijo tudi zunanji dejavniki. Vendar v teh primerih ne govorimo o vzrokih bolezni, ampak o sprožilcih. Lahko so katerikoli. Stresni dogodki, nesrečna ljubezen, prehod iz srednje šole na fakulteto, karkoli, tudi pretirano hujšanje ter poporodne depresije zaradi spremenjenega delovanja hormonov, spremembe vlog, droge. Bolj ko sprožilce spoznamo, bolj uspešno se lahko spoprimemo z boleznijo.

 

Dejali ste, da pri zdravljenju bolezni brez zdravil ne gre. Katera zdravila se uporabljajo za zdravljenje bipolarne motnje razpoloženja?

Skušamo dati zdravilo, ki bi človeka stabiliziralo. Antidepresivi so pri zdravljenju pogosto nujni, vendar se jim nekoliko izogibamo, ker lahko sprožijo manijo. Pri določenih bolnikih se to zgodi takoj. Za zdravljenje posameznih epizod, preprečevanje ponovitev in stabilizacijo razpoloženja uporabljamo novejše antipsihotike, ki delujejo kot stabilizatorji razpoloženja. Kot stabilizatorji razpoloženja delujejo tudi antiepileptiki. Litij je zdravilo izbora za klasično, čisto manijo, ne za mešano sliko, ko se prepletajo depresivno in manični simptomi.

Vendar zgolj zdravila niso dovolj. Človek se mora s to motnjo naučiti živeti. Zelo pomembno je, da se oseba z bipolarno motnjo ves čas opazuje. Tako bo hitro ugotovila spremembe, ki bi lahko kazale na poslabšanje. Dela naj stvari, ki ustavijo pot v depresijo in opušča tiste, ki jo rinejo v manijo. Malo nerodno je pri tistih, ki tega ne začutijo sami, ker nimajo varovalke, da bi se ustavili. Takrat iščemo objektivno zaupno osebo, ljudi, ki so v bolnikovi okolici in pogosto prej zaznajo prve znake poslabšanja bolezni kakor bolnik sam. Če je bolnik na primer preglasen ali prehiter, mu rečejo, naj se ustavi, komaj ti sledimo. Bolnik si sam lahko pomaga s samoopazovanjem in vodenjem dnevnika. Pomembno je, da svoje aktivnosti pravočasno poveča oziroma opušča, če jih je veliko. Ko mu ni do družbe, mora iti v družbo. V depresiji se je treba pobrati iz postelje. Vprašanje je, ali človek sam pri sebi prepozna spremembe razpoloženja ali ne ter ali bo ustrezno ukrepal. Za posameznika je to težko. Ko sprevidi, da to deluje, je lažje.

 

Ali bolniki redno jemljejo zdravila?

Ljudi, ki redno jemljejo zdravila, ni malo. So zdravi, počutijo se krasno. Zdravil nočejo nehati jemati. Ne upajo si. Ker je bilo tako hudo, nočejo tvegati. Zdravila jemljejo že leta in leta in so povsem v redu, kar je zelo dobro. Zdravil morda ne jemljejo tisti, ki imajo zelo blago obliko motnje ali pa se bolezen pojavlja na vsake toliko časa, zelo redko ali pa jo znajo sami odlično nadzorovati in so izjemno disciplinirani. So pa tudi taki, ki zdravila absolutno odklanjajo. Pri teh lahko potek bolezni samo nemočno in žalostno opazujem. Glede jemanja zdravil je kar nekaj težav. Ljudje imajo napačno prepričanje, da bodo zdravi šele, ko bodo nehali jemati zdravila. V smislu, da kdor nima zdravil, je zdrav, kdor pa ima litij, je bolan. Včasih je potek bolezni pač tak, da človek rabi stalno podporo zdravil. Naloga zdravnika je, da bolniku pokaže pravo pot.

Ljudje napačno pričakujejo, da bodo zdravila vse uredila. Predvsem je treba urediti življenjski slog, red spanja ter primerno gibanje. Bolnik s tako boleznijo ne more živeti razpuščenega življenje in se držati starih vzorcev. Treba je iti ven, hoditi, se ukvarjati s športom ter poskrbeti za splošno kondicijo in dobro psihofizično počutje za lažje prenašanje stresov. Če se v enem letu bolniku stanje izboljša, potem smo glede zdravljenja na dobri poti.

 

Kaj poslabša bolezen?

Bolezen poslabšajo droge, alkohol. Prav tako slaba telesna kondicija, slabe psihosocialne razmere ter neurejen življenjski slog. Če človek spozna, da je pri izboljšanju bolezni lahko sam udeležen in da lahko tudi pri sebi kaj spremeni, potem je prognoza boljša. Od človeka samega je odvisno, ali bo bolezen vzel kot konec svojega življenja ali pa bo živel naprej in pri sebi naredil kakovostne spremembe in premike. Nekateri pa se nikoli nočejo spremeniti. Ne sprevidijo, da je zdravljenje odvisno od njihove lastne udeležbe. Za svoje težave krivijo druge in zanje je vir težav okolica. Za vse krivijo druge in pričakujejo, da se bodo drugi spremenili, da bo njim dobro. Taka bipolarna motnja bo imela težji potek kot pri ljudeh, ki znajo dobro oceniti okoliščine in si rečejo, to je treba popraviti, to je treba narediti.

 

 

April, 2010

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja