Skoraj ni človeka, ki ne bi bil občasno žalosten, potrt, tesnoben, prestrašen. Vsak tudi pozna stanja ob izgubi ali porazu. Tovrstna psihična stanja se sčasoma popravijo, saj velja rek, da »čas celi rane«. Drugače pa je z depresijo. Tu ne gre za stanje, ki bi ga lahko odpravili z močno voljo ali s trudom. Tudi šibek značaj nima nič skupnega z depresijo.
Depresija je po podatkih svetovne zdravstvene organizacije na drugem mestu najpogostejših bolezni na svetu, takoj za kardiovaskularnimi obolenji. Obsežne raziskave so pokazale, da se tekom življenja pojavi depresija pri vsakem šestem Zemljanu. Še do nedavnega se je veliko govorilo o ženski depresiji, posebej o poporodni. Res je pogostejša pri ženskah, saj na štiri ženske ena zboli za to hudo duševno motnjo. V zadnjem času pa tudi moški pogumneje priznavajo prisotnost te duševne motnje. Vsak osmi moški je v svojem življenju že kdaj zbolel za depresijo. Depresija tudi ni omejena na določena življenjska obdobja. Zbolijo lahko starostniki, adolescenti in celo otroci – čeprav redko, pa vendar 1 na 40 otrok – ter tudi ljudje v »najlepših letih«, za katere ne bi nikoli pomislili, da jim je lahko hudo. Depresija tudi ni povezana s premalo ali preveč denarja. Najbolj ogrožena skupina ljudi so bolniki z različnimi kroničnimi boleznimi, saj kar vsak drugi ali tretji bolnik trpi za to motnjo.
Avtorica: Aleksandra Vrbančič
Simptomi in znaki
Depresija je motnja razpoloženja in čustvovanja s sočasnimi spremembami izgleda, vedenja in mišljenja. Motnjo sestavlja veliko znakov in simptomov. Morda so najbolj očitne psihološke spremembe, sledijo jim telesne spremembe ter spremembe, ki se pojavijo v posameznikovem odnosu do družine in njegovih bližnjih.
Značilni telesni znaki so: dnevno spreminjanje razpoloženja, motnje spanja in apetita, izguba energije, utrujenost, občuten upad navdušenja in hrepenenja ter izguba motivacije za delo, učenje, zabavo in druženje. Med psihološkimi znaki se potrtost izmenjuje z občutkom notranje praznine, zavest prežema krivda, močno prisoten je kompleks manjvrednosti, obup je pogost spremljevalec, nemoč je dnevna obiskovalka, prizadeti pa je lahko tudi manj strpen, bolj napadalen in impulziven ter nezmožen koncentracije ali spomina. V socialnem smislu se ne zanima za druge ljudi, pri delu ali učenju pa je neučinkovit.
Vsi navedeni simptomi niso nujno prisotni pri vseh bolnikih. Kadar se pojavi nekaj ključnih in v manjši meri še ostali znaki in če vse skupaj traja vsaj dva tedna, potem govorimo o depresiji kot motnji in ne le o začasni spremembi čustvenega stanja. Oseba, ki zboli za depresijo, stanje občuti kot nepremagljivo breme. Kmalu pa to postane tudi za njene najbližje.
Nekateri ljudje so za depresijo bolj dojemljivi kot drugi. Seveda pa so sprožilci depresivne motnje lahko posamezni dogodki ali pa samo eden od mnogih povodov. Vsekakor gre pri depresiji za zapleten proces in prepletanje dednih in okoljskih dejavnikov. Gotovo so dolgotrajnejše obremenitve na delovnem mestu, v šoli, finančne težave, brezposelnost, bolezni (svoja ali bolezen bližnjih, za katere skrbimo), težave v medsebojnih odnosih, smrt, ločitev, selitev, … pomembni vzroki za depresijo. Vendar je vse odvisno od človekovega zaznavanja in zmožnosti spopadanja z zahtevnimi življenjskimi situacijami.
Depresija še vedno tabu tema
Žal je v naši družbi depresija še vedno prisotna kot tabu tema. Lahko se spregovori o čiru na želodcu, okvari hrbtenice, operaciji srca, težko pa je spregovoriti o bolezni duše. Zaradi nepoznavanja vzrokov in samih procesov doživljanja ostaja bolezen zaradi sramu velikokrat zaprta v glavi posameznika, pri nekaterih celo do tragične smrti, saj je zgovoren podatek, da kar 70 odstotkov samomorilcev trpi za depresijo, s katero se skoraj vedno neuspešno spopadajo, zdravljenja pa praktično ni, ker je bolezen zamolčana ali spregledana.
Uspešna pomoč
Dobra novica je ta, da se bolnikom z depresijo da uspešno pomagati. Nenehno izobraževanje o depresiji je bolnikom v pomoč, ker se lažje otresejo stigmatiziranosti. Depresija je bolezen kot vsaka druga telesna bolezen. Bolna oseba mora razumeti, da to ni znak osebne slabosti, prav tako pa tudi okolica, v kateri živi.
Kam se obrniti po pomoč, če sumimo, da smo zboleli za depresijo?
Najprej se obrnimo na najbližje in tiste, ki jim lahko zaupamo. Verjetno so tudi oni opazili, da se je naše razpoloženje poslabšalo. Splošni zdravnik je gotovo oseba, ki mu lahko razkrijemo stisko. Ta nas bo usmeril na pravi naslov, k psihiatru, ki se nam bo posvetil, tako kot je najprimerneje za nas. Antidepresivi so zelo uspešni pri premagovanju te bolezni, saj dejansko pomagajo. Pomirjevala v takih primerih niso ustrezna. Razni forumi in organizacije so pomemben vir informacij in nasvetov v primeru depresivne motnje. Tudi telefonske številke za klic v sili nam bodo prišle prav. Zelo pomembno je, da ne ostanemo sami ter da se ne zapremo vase in v svoj svet črnih misli. Pravočasna pomoč je zlata vredna, saj si z njo izboljšamo svojo prognozo. Pomembno je vedeti, da je depresija bolezen kot vsaka druga, zato naj nas nikar ne bo sram priznati svoje motnje.
Depresija in šport
Kot vzrok depresije se že več desetletij navaja neravnovesje serotonina v možganih, vendar pa dosedanje raziskave še niso dale prepričljivega dokaza, da je to res pravi vzrok. Na razpolago je ogromno število farmakoloških sredstev, pa vendar je število obolelih za depresijo višje kot kdajkoli. Avtorica tega članka pozna kar nekaj primerov, ki so se po sila utrudljivih, dolgih, mučnih obdobjih na raznih oddelkih, ko so bili že popolnoma utrujeni od različnih tretmajev in terapij, poskušali postaviti na noge in spet hoditi skozi življenje po svoje. Med drugim so se oprijeli športa oz. vzdržljivostnih disciplin, kot so tek, kolesarjenje, hribolazenje. Redna vadba jim je odprla druge dimenzije in razširila obzorje. Svet je kar naenkrat postal drugačen in ne samo belo-črn mozaik.
Eden od njih pravi takole: »Prave depresije na srečo ne poznam, sem pa nekoliko nagnjen k depresiji, zato sem pred leti, ko mi je bilo dovolj utapljanja žalosti v alkoholu, začel iskati bolj zdravo odvisnost. Izkazalo se je, da mi tek na prijeten način pomaga tako pri počutju kot samozavesti. Prvi uspehi na tekmovanjih (fantje smo sploh bolj tekmovalno naravnani) so me še dodatno okrepili, podpora in sodelovanje družine – pridružili so se mi tudi žena, obe hčerki sta vsaka po svoje tudi zaživeli športno življenje – pa so me gnali še naprej. Ker sem na začetku malce sumil v trdnost svojega navdušenja, sva z ženo poiskala organizirano tekaško vadbo, ki je prinesla povsem novo prijateljsko okolje podobno motiviranih ljudi srednjih let. Postali smo dobri znanci in prijatelji. Mislim, da ne zveni kot šala, če rečem, da mi je tek prinesel še eno mladost, na nek način še lepšo od prave, saj jo znam zdaj, za razliko od divjanja pri petnajstih, šestnajstih letih, v miru in z veliko žlico uživati. Vsako redno gibanje je varovalni dejavnik pred depresijo in drugimi duševnimi tegobami, redno gibanje v skupini sotrpinov pa je dvojno varovalo.«
… ali pa druga …
»Nikoli ne bom pozabila, kako sem po porodu ostala »sama« z otrokom. To sploh ni bilo res, saj je bil mož zelo ljubeč do mene in je službo končal dokaj zgodaj in prišel naravnost domov. Vendar sem vsak večer ob petih začela točiti debele solze. Nisem si mogla pomagati, tekle so kar same od sebe. Skozi njih sem hlipala debeli dve uri, kako jaz tega otroka ne bom zmogla spraviti gor, kako bo vse narobe, kako ne bomo preživeli. Namesto da bi se veselila otročička, sem komaj čakala, da dan mine in da bom malo zaspala in pozabila vse skupaj. Mož je bil sicer zelo ljubezniv, srčen in pripravljen pomagati, vendar 20 let nazaj še ni bilo toliko znanega o poporodni depresiji in njenem zdravljenju, zato niti ni vedel, za kaj gre. Trudil se je, kolikor je vedel in znal. Seveda sem ob zdravničinem vprašanju »Kako ste?« junaško priznala, da sem super. Ah, ko le ne bi bila tako pogumna! Lažje bi mi bilo, zdravnica bi verjetno ubrala pravo pot in me spravila pokonci. Tako pa so minila debela štiri leta, ko sem na srečo spoznala zlata vredno prijateljico, ki je tekla in hodila v hribe. Seveda sem začela tudi jaz. Začetek je bil neznansko težak, nato pa je steklo samo od sebe. Z nabiranjem kilometrov je raslo tudi število mojih vsakdanov, obsijanih s soncem. Tek in kasneje hribi ter zdrava športna družba so mi pomagali ven iz črnih sob. Otroci so že odrasli, meni pa je dobra tekaška navada kar ostala in se je redno poslužujem. Vsake toliko časa me zadenejo še kratke žalostne epizode, ki pa s pomočjo športa precej hitro izzvenijo.«
Vendar pa je tudi pri doziranju športne obremenitve potrebna zdrava mera. Kdor si zastavlja previsoke in nerealne cilje, je v nevarnosti, da bo terjal od sebe preveč. Rekreativni šport je namenjen sprostitvi človeka in ne obremenjevanju z dosežki. Tekmovalna atmosfera in prevelika želja po tekmovalnih uspehih, ki jih zaradi različnih vzrokov nismo sposobni doseči, je lahko stresna za telo in privede do popolne izčrpanosti organizma. V vrhunskem športu so znane žalostne usode športnikov, ki so zboleli za depresijo. Eden najbolj znanih primerov je italijanski kolesar Marco Pantani, za katerega so bile hude obremenitve usodne.
Le prava kombinacija zdravil, podpornih ukrepov, psihoterapije in primerne količine športa lahko pomaga depresivnemu človeku pri premagovanju njegove motnje.
Marec, 2009
