Introvertirani – svet jih potrebuje

Mnogi introvertirani, ki se ne zavedajo, da so introvertirani, pogosto spremlja občutek krivde, ker so takšni, kot so. Naša družba postaja vedno bolj hitra, vedno bolj gostobesedna, bolj glasna in vedno bolj poudarja zunanji videz in vpadljivost. Kot takšna torej vedno bolj ustreza ekstrovertiranim, za introvertirane pa postaja vedno večji izziv, če pa se ne znajo prilagoditi, celo vedno večje breme.

Avtor: Katerina Jazbec

Kdo so introvertirani?

Introvertirani so vase zaprti ljudje, ki jim bolj prija miren čas v samoti kot pa zunanji družbeni svet. Čeprav so zaradi omejenega družbenega življenja podobni sramežljivim ljudem, se od njih razlikujejo. Sramežljivi so veliko sami, ker jih je strah vzpostaviti povezavo z ljudmi, introvertirani pa so veliko sami, ker si to želijo.

Pri intovertiranih ne gre za to, da niso naklonjeni druženju z ljudmi, temveč gre za to, da jih druženje popolnoma preplavi. Ker v vsaki situaciji možgani introvertiranih prejmejo več informacij kot drugi, potrebujejo več časa na samem, da predelajo te informacije. Iz tega razloga ni popolnoma nič čudnega, če introvertirani zapusti zabavo že po dobri uri, medtem ko se ekstrovertirani takrat šele dobro ogreje.

Skrajna introvertiranost ali ekstrovertiranost sta bolj redki, večinoma smo ljudje nekje vmes, eni bolj introvertirani, drugi bolj ekstrovertirani. Kljub vsemu kaže, da je introvertiranih več, kot so mislili (morda zato, ker so ekstrovertirani bolj vidni in glasni). Po svetu naj bi jih bilo od tretjina do polovica vseh ljudi. Toliko ljudem naj bi torej ustrezalo bolj samotarsko delo, redni odmori, kjer so lahko sami s seboj in druženje le z eno osebo, namesto s celo skupino ljudi.

Medtem ko ekstrovertirani porabijo več časa za družabne aktivnosti kot introvertirani, pa se skupini med seboj ne razlikujeta v času, ki ga preživita s svojimi družinskimi člani, partnerji ali sodelavci. Obojim ugaja tovrstno druženje.

Preveč dražljajev

Introvertiranega v družbi lahko prepoznamo, saj je tisti, ki večino časa posluša. Medtem ko ekstrovertirani mislijo in govorijo hkrati, introvertirani premislijo svoje odgovore. Če se odvija več pogovorov, jih introvert posluša, a v sebi stežka uredi svoje misli, zato ostaja tiho. Introvertirani lahko samega sebe “sliši” v svoji notranjosti, medtem ko druga oseba govori. Ko ga nekdo vpraša: »Kako si kaj?« se v njem takoj sproži notranji dialog (»Saj, res – kako se počutim sedaj?«). In čeprav se pogovor z osebo že odvija dalje, lahko v sebi še vedno razglablja, kako se počuti danes ali kaj podobnega …

Introvertirani torej redno potrebujejo tišino, da lahko slišijo in uredijo svoje misli. Prav zaradi tega notranjega dialoga so bolj podvrženi živčni napetosti in depresiji. So tudi bolj samokritični od drugih, a hkrati bolj realistični pri ocenjevanju samih sebe.

Medtem ko ekstrovertirani določena raven zunanjih dražljajev spodbuja in jih polni z energijo, prav enaka količina dražljajev introvertirane moti ali jih celo preobremenjuje. Introvertirani se lahko počutijo zadovoljno in srečno, ne da bi potrebovali zunanje dejavnike, ki bi poganjali možgane v višjo prestavo. Raje imajo nevtralno čustveno stanje, zato je lahko občutenje, vzburjenje ob sreči včasih celo moteč dejavnik pri opravljanju določene naloge.

Timsko delo je zanje lahko stresno

Introvertiranim ustrezajo počasni stiki, kar pomeni, da potrebujejo več časa za premislek. Tako imenovani »brainstorming« (zbiranje in soočanje idej) ni njihov način optimalnega delovanja. Bolje delujejo, če pogovor poteka preko e-pošte. V veliko pomoč jim je tudi, če so že pred sestankom seznanjeni s temo in imajo dovolj časa in miru, da o njej razmislijo. Pritisk, da je treba do rešitve priti takoj v skupini, je za introvertiranega zelo stresen, zato je v takšnih situacijah težko ustvarjalen.

Tudi v šolah je preveč usmerjeno učenje za introvertirane otroke preko skupinskega dela lahko zelo stresno. Najboljši sistem naj bi vseboval uravnovešeno učenje – tako preko skupinskega dela kot samostojno. Oboji se morajo učiti v okvirih, kjer se počutijo dobro, a hkrati te okvire tudi skušajo preseči.

Svet potrebuje tudi introvertirane

Čeprav danes pogosto ocenjujemo tiste, ki so bolj komunikativni, kot takšne, ki naj bi bili bolj sposobni, pa to ne drži. V družbi, ki ceni izraznost, je introvertiranim zelo težko, čeprav so med njimi najbolj ustvarjalni in produktivni ljudje na svetu, prav zato, ker je prav samost po navadi ključna sestavina pri ustvarjalnosti. Zato vsi dragi introvertirani, izpustite občutek krivde in si dovolite biti v svoji tišini.

Tabela je povzeta po knjigi Nancy Ancowitz (2009): Self-Promotion for Introverts: The Quiet Guide to Getting Ahead. McGraw-Hill books.

September, 2012