Analni spolni odnosi so v naši družbi tabuizirani in povezani z miti, ki ne držijo. Mnogi so prepričani, da analno občujejo le moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Študije so namreč pokazale, da ima s to obliko seksa izkušnjo več kot četrtina žensk v heteroseksualni vezi. Še pogosteje pa to obliko seksa izvajajo mladi pari.
Doc. dr. Boštjan Mlakar, dr. med, specialist abdominalne kirurgije – proktolog
Miti so plod neznanja in predsodkov. Mnogo predsodkov pa je povezanih tudi s samim zadnjikom in danko (anorektum). Anorektum pač velja v naši kulturi za »umazan« del telesa, o težavah z njim neradi govorimo, odlašamo s pregledom pri zdravniku, … Pa vendar gre v bistvu za izjemno dovršen organ, ki nam omogoča kontrolirano in selektivno odvajanje črevesne vsebine. Približno 2 do 3 cm v notranjosti zadnjikovega kanala se konča koža in prične sluznica, ki poleg receptorjev, ki razlikujejo vetrove, tekoče ali trdo blato, vsebuje tudi receptorje, podobne tistim na spolovilu itd. Tudi koža ob vhodu v zadnjik je zelo oživčena, zato njeno draženje omogoča prijetne občutke. Po drugi strani pa so poškodbe in vnetja kože zadnjika in zadnjikovega kanala boleče in neprijetne. Sluznica danke je drugače oživčena, občutimo predvsem raztegovanje in s tem dobimo informacijo o polnosti v primeru blata. Skozi danko lahko najučinkovitejše stimuliramo prostato, moško spolno žlezo, ki jo nekateri imenujejo G-točka moških. Ker danka in nožnica ležita zelo blizu, loči ju namreč le tanek rektovaginalni septum, lahko tudi ženska občuti ugodje med analnim spolnim odnosom, saj prihaja do posrednega draženja nožnice in materničnega vratu.
Anorektum je torej lahko pomemben spolni organ, vendar se moramo zavedati, da je to le njegova fakultativna funkcija. Čeprav lahko služi za podobne aktivnosti kot nožnica, ni tako »trpežen« in zahteva našo posebno skrb. Zaskrbljujoče je dejstvo, da mnogi heteroseksualni pari uporabljajo kondom le pri vaginalnem seksu, pri analnem seksu pa ga ne uporabljajo, saj ni bojazni pred nezaželeno nosečnostjo. Ker nezaščiten analni spolni odnos predstavlja najbolj rizično obliko spolnega občevanja (okužba s HIV), so v nadaljevanju predstavljene najpogostejše spolno prenosljive proktološke bolezni in nasveti glede preventive.
Anogenitalne bradavice ali kondilomi in predrakave in rakave spremembe zadnjika
Analne in genitalne bradavice (kondilomi) so izrastki, ki se pojavijo v okolici zadnjika, v zadnjikovem kanalu, na glavici moškega spolnega uda, na mošnji, notranji strani stegen, na sramnih ustnicah, v nožnici, na materničnem vratu, redkeje v ustni votlini in žrelu.
Povzročajo jih humani virusi papiloma (HPV), ki jih poznamo več kot 100 tipov, več kot 30 med njimi je takšnih, ki povzročajo kondilome, nekateri pa so povezani tudi s predrakavimi in rakavimi spremembami materničnega vratu, zadnjikovega kanala, penisa in nožnice. HPV virusi, ki povzročajo kondilome, so drugačni kot tisti, ki povzročajo bradavice na drugih predelih kože. Anogenitalne bradavice so mehkejše in bolj gladke kot bradavice drugje po telesu. Glavni način prenosa okužbe so spolni stiki (analni, vaginalni, oralni).
V zadnjih desetletjih smo v Sloveniji razvili dobro preventivo raka materničnega vratu. Spolno aktivne ženske bolj ali manj redno hodijo na ginekološke preglede in brise materničnega vratu. Zelo malo pa se govori o analnem zdravju in preventivi. Moškim in ženskam, ki prakticirajo analne spolne odnose, priporočamo občasne preventivne preglede zadnjikovega kanala, saj se lahko kondilomi pojavijo tudi izključno v zadnjikovem kanalu in dolgo časa ne povzročajo težav, zelo redko pa se lahko razvijejo tudi predrakave ali celo rakave spremembe zadnjika in zadnjikovega kanala. Le dva proktološka centra v Sloveniji izvajata bris analnega kanala po vzoru brisa materničnega vratu in HPV testiranje zadnjika.
Čeprav je glavni način okužbe s HPV spolni odnos, moramo vedeti, da je izjemoma mogoča okužba tudi z uporabo iste brisače, spodnjega perila, spolne igrače ali celo pri porodu.
Približno polovica spolno aktivnih ljudi naj bi bila nosilec vsaj enega od tipov HPV, vendar se kondilomi pojavijo le pri nekaj odstotkih okuženih. Predrakave in rakave spremembe pa še bistveno redkeje.
Od okužbe do pojava kondilomov lahko mine nekaj tednov ali pa leto in več. Za razvoj rakavih sprememb pa mora okužba z visokorizičnimi HPV trajati v povprečju več kot 10 let. Nezaščiteni spolni odnosi, pogosto menjavanje spolnih partnerjev, kajenje, občutljiva, vneta koža anogenitalne regije in okuženost z drugimi spolno prenosljivimi boleznimi (SPB) povečujejo tveganje za okužbo z enim ali več HPV. Na srečo večina okužb mine sama od sebe in virus brez posledic izločimo v letu do dveh.
Predrakave spremembe in rak materničnega vratu, rak zadnjikovega kanala, rak žrela, rak penisa in nožnice so zelo redke komplikacije okužbe z nekaterimi visokorizičnimi HPV. Mnogo pogostejše so anogenitalne bradavice (kondilomi), ki jih moramo čim prej odstraniti, saj niso le kozmetična nevšečnost. Če se nahajajo tudi v zadnjikovem kanalu ali v nožnici, moramo ob odstranitvi poslati tkivo na nadaljnje preiskave, da izključimo predrakave spremembe. V kolikor se kondilomi pojavijo v okolici zadnjika, je nujen tudi pregled zadnjikovega kanala, pri ženski pa tudi nožnice in materničnega vratu. Vedno je potrebno pregledati tudi partnerja. Ob prisotnosti kondilomov se priporoča tudi testiranje na prisotnost virusa HIV. Znano je namreč, da se pri ljudeh z zmanjšanim oz. okvarjenim imunskim sistemom kondilomi mnogo pogosteje pojavljajo in tudi zdravljenje je dolgotrajnejše in težavnejše. HIV pozitivnim bolnikom in osebam po presaditvi organa (transplantaciji) priporočamo preventivni proktološki pregled vsako leto. Moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi, priporočamo preventivni pregled zadnjikovega kanala na 2 do 3 leta, v primeru težav z zadnjikom (srbež, krvavitev, driska, …) pa je proktološki pregled nujen. Takšni pregled je koristen tudi za ženske, ki prakticirajo receptivne analne spolne odnose ali so HIV pozitivne oz. jemljejo imunosupresive zaradi presaditve organa. Proktološki pregled je lahko koristen tudi za ženske, ki imajo že ugotovljene predrakave spremembe materničnega vratu.
Nezdravljeni intraanalni kondilomi (kondilomi v zadnjikovem kanalu) bistveno povečajo možnost okužbe s HIV in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi (SPB), saj je krhko kondilomsko tkivo zelo občutljivo na trenje in krvavitev ob tem je prej pravilo kot izjema. Lahko pa so kondilomi v zadnjikovem kanalu tudi popolnoma asimptomatski (ne povzročajo težav ali krvavitev). Priporočamo tudi testiranje na morebitno okužbo s povzročiteljem sifilisa, hepatitisa B ter HIV. Kondilome, podobne tistim, ki jih povzroča HPV, namreč lahko opazimo tudi pri okužbi s povzročiteljem sifilisa.
Zaenkrat še ni zdravila, s katerim bi pozdravili okužbo s HPV, je pa že na voljo cepivo, ki nas lahko zaščiti pred štirimi najpogostejšimi HPV virusi (16, 18, 6 in 11). Cepljenje je najučinkovitejše, če se opravi pred pričetkom spolnega življenja.
Zdravljenje kondilomov je usmerjeno v odstranjevanje sprememb, ki jih ti virusi povzročajo in spodbujanje odpornosti okužene osebe. Večje kondilome odstranjujemo kirurško, za manjše posamične pa lahko uporabimo jedko raztopino podofilina ali jih zamrznemo s tekočim dušikom. Po odstranitvi so potrebne še večmesečne kontrole zaradi visokega odstotka ponovitve obolenja. Za zmanjšanje možnosti ponovitve kondilomov po njihovi odstranitvi uporabljamo mazilo imiquimod (aldara), ki kot imunomodulator spodbuja lokalno odpornost organizma. Manjši začetni kondilomi lahko celo izginejo, če mazilo uporabljamo več mesecev. Zdravljenje z aldaro traja praviloma 16 tednov, pri čemer mazilo nanesemo na prizadeta mesta trikrat tedensko, vsak drugi dan (najbolje zvečer, zjutraj pa namazano mesto speremo z vodo in milom). Včasih se lahko koža po uporabi mazila nekoliko vname, vendar hujših stranskih učinkov ni pričakovati. Če pride do težav, je potrebno kožo umiti in za nekaj dni prekiniti z zdravljenjem ter uporabljati mazila za razdraženo in občutljivo kožo. Ker je zdravljenje dolgotrajno in težavno, je še toliko pomembneje, da poskusimo zmanjšati možnost okužbe ter prenos na partnerja. Kondom ne preprečuje okužbe s HPV v vseh primerih, zmanjšuje pa njeno verjetnost, zato ga priporočamo tako med vaginalnim kot analnim spolnim odnosom.
Vnetje danke – klamidijski proktitis in rektalna gonoreja
Po nezaščitenih receptivnih analnih spolnih odnosih z okuženim partnerjem se lahko razvije vnetje sluznice danke.
V primeru okužbe s povzročiteljem gonoreje (Neisseria gonorrhoeae) se čez 5 do 7 dni lahko pojavijo krvavi, gnojno-sluzavi izločki iz zadnjika, srbež zadnjika in siljenje na blato itd. V približno polovici primerov okuženi ne opazi nobenih sprememb. Takrat pravimo, da je okužba nema (asimptomatska).
V primeru okužbe s klamidijo (Chlamydia trachomatis) se lahko šele čez 6 tednov pojavi krvavo-sluzav izcedek, boleče iztrebljanje, povišana temperatura, ranice v zadnjikovem kanalu, vnetje dimeljskih bezgavk, glavobol in bolečine v sklepih.
Obe okužbi lahko učinkovito pozdravimo z ustreznima antibiotikoma. Ker so težave in klinična slika podobne kot pri kronični črevesni vnetni bolezni (ulceroznem proktitisu, Crohnovi bolezni), je mogoče, da bo postavljena napačna diagnoza (posledično bo napačno zdravljenje), v kolikor zdravnik ne bo pomislil na možnost spolno prenosljive okužbe. Zato je nujno, da mu poveste, v kolikor ste imeli analne spolne odnose v obdobju pred pričetkom težav.
Vnetje kože zadnjika zaradi okužbe s herpes simpleks virusom
Virus herpes simpleks tipa 1 (običajno na ustnicah) in tipa 2 (običajno na spolovilu) lahko povzročita na koži spolovila, presredka in zadnjika pojav drobnih mehurčkov s prozorno tekočino, predhodno je pogosto prisotno zbadanje, koža je lahko nekoliko pordela. Mehurčki se v nekaj dneh predrejo, nastanejo razpokice in kraste. Bolniki imajo lahko tudi povišano temperaturo in bolečine v obolelem predelu, otečejo lahko dimeljske bezgavke itd.. Od spolnega stika do pojava bolezni lahko mine 3 do 9 dni. Izgled obolele kože ob vhodu v zadnjik je lahko zelo neznačilen, zato je potrebno zdravnika opozoriti, da ste imeli analne spolne odnose ali da vam je partner poljubljal zadnjik, saj boste sicer prejeli napačno zdravilo (bodisi mazilo proti glivicam, kortikosteroidno mazilo ali celo mazilo proti hemoroidom). Zavedati se morate, da virus ostane v telesu tudi po prenehanju težav, z ustreznimi zdravili lahko zaviramo ponovne izbruhe bolezni in lajšamo težave, kadar se mehurčki ponovno pojavijo.
Glivične okužbe kože zadnjika in zadnjikovega kanala
Koža je lahko pordela, peče, srbi, pokrita je lahko z belkasto oblogo. Glivice se pogosteje razbohotijo in začno povzročati težave po daljši uporabi antibiotikov ali pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Večinoma pomaga ustrezno mazilo.
Proktološke bolezni, ki so pogostejše pri HIV pozitivnih
Pri HIV okuženih se pogosteje pojavljajo kondilomi, rak zadnjikovega kanala in ulkusi (razjede) zadnjika. Omenjena obolenja lahko v začetku pozdravimo z manjšimi posegi, zato je bistveno, da HIV pozitivne osebe skrbijo za svoje analno zdravje tudi tako, da enkrat letno obiščejo proktologa. Tudi prenos okužbe na partnerja je manjši, v kolikor sta koža in sluznica anorektuma brez bolezenskih sprememb.
Kratki nasveti o varnih analnih spolnih odnosih
Analni spolni odnos lahko nudi zadovoljstvo obema partnerjema, v kolikor je prisotna obojestranska želja in zaupanje. Zelo pomembna je predigra, ki lahko vključuje nanos lubrikanta s prstom v zadnjikov kanal in nežno masiranje. Ker je prenos HPV v zadnjikov kanal mogoč tudi s prstom (»fingering«), je bolje, če partner uporabi rokavice. Lubrikant mora biti na vodni osnovi, saj običajne kreme in olja lahko povzročijo prepustnost kondoma. Zavedati se moramo, da tveganje za okužbo z določenimi spolno prenosljivimi boleznimi (SPB) predstavlja že predigra, kot je poljubljanje in slinjenje zadnjika ter drgnjenje penisa in nanos predsemenske tekočine ob vhod v zadnjik. Ti izločki se lahko prenesejo tudi v danko ob prodiranju zaščitenega penisa (s kondomom). Izpiranje danke neposredno pred analnim spolnim odnosom se odsvetuje, saj s tem odstranimo najbolj povrhnji sluznični zaščitni sloj. Enako velja za britje ali depiliranje kože zadnjika, ki lahko povzroči minimalne poškodbe kože in s tem poveča možnost okužbe s SPB.
