Z vami smo že od leta 2005...

Darovanje organov in tkiv po smrti

Zdravljenje s presaditvijo je zelo uspešna metoda v primerih, ko neki organ ne deluje več in so ostale metode zdravljenja izčrpane. Darovalci so pri nas osebe, pri katerih je bila ugotovljena možganska smrt, nekatera tkiva in organe pa je mogoče darovati tudi za časa življenja (z zakonom je to omejeno na darovanje ljudem, s katerim je darovalec genetsko, sorodstveno ali emocionalno povezan). To je najbolj humana oblika pomoči, ko nekomu podarimo novo življenje.

Konec decembra 2016 je bilo na nacionalnem čakalnem seznamu za presaditev organov 119 bolnikov (od tega največ za srce – 50, nato za ledvice – 47 in jetra 17). Leta 2016 je bilo 42 umrlih darovalcev, od katerih je bil presajen vsaj en organ. Nacionalno transplantacijsko mrežo koordinira Zavod RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant (od leta 2000 sodi v mednarodno zvezo Eurotransplant). Mreža deluje nepretrgoma in zagotavlja, da imajo dostop do zdravljenja s presaditvijo vsi slovenski državljani. O transplantacijski dejavnosti smo se pogovarjali z vodjo Zavoda, prim. Danico Avsec, dr. med.

Avtorica: Tanja Pihlar

Katera tkiva in organe presajate pri nas? Katere od njih lahko darujemo za časa življenja?

Poleg življenjsko pomembnih organov, kot so srce, pljuča, jetra, ledvica, presajamo tkiva – kosti, kožo, tetive, srčne zaklopke, žile, pa tudi krvotvorne matične celice in reproduktivne celice, kar je zelo pomembno področje. V zadnjih letih je zelo pomembna novost v naši dejavnosti kombinacija presaditve ledvic in trebušne slinavke.

Za časa življenja se lahko podari vse, kar ne škoduje zdravju darovalca. To so ledvice, del pljuč in jeter, pri tkivih pa koža, kri …

Katerih presaditev je pri nas največ? V katerih primerih napotujete bolnike na poseg v tujino?

Najpogostejša pri nas je presaditev ledvic (tako je tudi v tujini), na drugem mestu je presaditev srca. Program presaditve pljuč se pri nas izvaja deloma; kirurški del in krajše pooperativno zdravljenje potekata na Dunaju, vendar se ta del razvija tudi pri nas in bomo to že prihodnje leto začeli sami izvajati. Razen tega se v tujini izvajajo operacije presaditve ledvic in jeter pri zelo majhnih otrocih, ki tehtajo manj kot 30 kg. Strokovnjaki se v vsakem posameznem primeru odločajo, ali bo presaditev ledvic potekala pri nas ali v tujini. Presaditve ledvic je izvajajo v Gradcu, presaditve jeter pa v Bergamu v Italiji.

Kakšno je pri nas razmerje med bolniki, ki čakajo na presaditev, in darovalci?

Število darovalcev se pojavlja v oscilacijski krivulji, kar ni značilno samo za manjše države, ampak je tako tudi npr. v Avstriji. V večjih državah, kot sta Francija in Španija, nihanje ni tako izrazito, saj če izpade ena regija, jo nadomesti druga. Pri nas pa delujemo kot ena sama regija.

Razkorak med številom bolnikov, ki čakajo na presaditev, in darovalci, je stalen in se pojavlja tudi v državah z najvišjim deležem darovalcev. Noben sistem še ni dosegel, da bi pokrili vse potrebe. To je zelo dinamično področje, ki se intenzivno razvija: vse večje je število bolnikov z indikacijami, ki se jih lahko zdravi s presaditvijo, narašča tudi število bolnikov, ki čakajo na presaditev. Število darovalcev pa v območju Eurotransplanta ne narašča, manj je poškodb in prometnih nesreč, ki omogočajo postopke za darovanje. Poudarim naj, da so čakalne dobe so pri nas krajše v primerjavi z ostalimi evropskimi državami. Vendar pa je ta podatek relativen zaradi časovne dinamike. Bolniki morajo biti umeščeni na čakalno listo, da se doseže popolno ujemanje glede tkivne skladnosti in drugih zahtev, ki so potrebne, da se najprimernejši organ presadi najprimernejšemu prejemniku.

Kako se odloča, kdo je na vrsti za presaditev? Kako poteka iskanje primernega darovalca po Evropi?

Dodeljevanje je zelo dobro opredeljeno in obstaja kar nekaj pravil. Ocenjevanje primernosti je izjemno zahtevno. Pri ocenjevanju primernosti je razlika tudi v tem, ali gre za elektivno operacijo, ko bolnik lahko čaka, kot je npr. pri ledvičnih bolnikih, ki so oskrbljeni z dializo, ali gre za nujno presaditev. Bolnik za presaditev ledvic je na čakalni listi že označen s tkivnimi lastnostmi in zanj se na računalniškem programu poišče ustrezni organ. Če je več bolnikov s podobnimi lastnostmi, so pomembna še druga pravila, kot je regionalno – če je organ pridobljen pri nas, dobi dodatne točke in ima naš bolnik prednost, upoštevajo se tudi posebnosti (če gre npr. za otroka …). V situacijah, ki ogrožajo življenje, sta zelo pomembni nujnost in celo visoka stopnja nujnosti. V tem primeru dobimo prvi organ, ki je pridobljen na področju Eurotransplanta, ali pa ga moramo tudi mi posredovati drugim članicam mreže.

Katere alternativne možnosti so na voljo za bolnike, ki potrebujejo presaditev?

Razvoj na tem področju je zelo intenziven. Ta program je zelo zahteven in ne zadeva le medicine, ampak tudi širšo javnost in deležnike, kot so cerkev, različne vede (socialne vede, antropologijo …), ki pomagajo pri ustvarjanju mnenja in zaupanja. Odvisni smo od dogodka smrti, moramo biti zelo previdni in upoštevati pravila, da bi se izognili zlorabam. Pojavlja se kar nekaj alternativnih možnosti, vendar se nobena do danes še ni uveljavila v praksi. Nekatere prakse so celo opustili v smislu klinične uporabnosti (ne pa raziskav), kot npr. ksenotransplantacijo, pri kateri se vzgoji organ v živalski vrsti, kar je vprašljivo z etičnega vidika. Druge tehnike so: bioinženiring na področju matičnih celic, ki je zelo obetaven, saj iz majhne celice ali dela celic lahko vzgojimo, kar želimo. Možno je tudi odvzeti neko strukturo mrtvemu človeku in s pomočjo bioinženiringa vzgojiti organ, ki bi ustrezal prejemniku. Vse to je zelo obetavno, vendar pa sama menim, da ima narava za nas še vedno neko skrito zvijačo, izziv, ki nas vedno preseneti. Znanstveniki poskušajo slediti tem izzivom.

Kdo je primeren za darovalca? Kakšni so postopki?

Pri nas je pogoj za darovanje možganska smrt. Ponekod se kot alternativa pojavljata prenehanje kroženja krvi in odpoved srca, vendar je pri nas trenutno uvedba novih metod izjemno zahtevna tako z organizacijskega kot strokovnega vidika. Za darovanje je primerna hudo poškodovana oseba, ki ji ni več mogoče ponuditi zdravljenja, ampak lahko le še preverimo, ali njeni možgani še delujejo; dokončno odpoved in smrt proglasimo po obširni diagnostiki. Po ugotovljeni smrti je na prvem mestu pogovor s svojci. Če pristanejo na odvzem, sledijo ocena primernosti organov za darovanje ter dodatni postopki za vzdrževanje in ohranitev funkcije organov na neki minimalni ravni, nato pa sledi sam odvzem. Zakonske določbe so nam pri tem v veliko pomoč, tudi pri ugotavljanju možganske smrti.

Kakšen je postopek, če se odločimo za darovalca po naši smrti?

Pri nas za to obstaja zelo varen sistem, zaradi česar se za darovanje opredeluje manj ljudi kot v državah, kjer je to bolj preprosto. Oseba se lahko opredeli z izjavo pred pooblaščeno osebo (izjava je v dvojniku; en izvod prejme Slovenija-transplant, drugega obdrži opredeljena oseba), kar se nato vpiše v informacijski sistem, v dokumentacijo zdravstvene kartice, kar se lahko preveri šele po smrti. V ta namen je treba izobraževati poblaščene osebe in ustanove; opredelitev za darovalca je mogoča pri Rdečem križu, v nekaterih lekarnah in zdravstvenih domovih. Pripravljamo elektronsko prijavo, kar bo bolj preprosto za uporabo, a še vedno varno, saj bo potrebna identifikacija z elektronskim podpisom.

Kako bi bilo treba ljudi spodbuditi, da bi bili v večji meri pripravljeni na darovanje organov po smrti?

Naše sporočilo, kar je tudi sporočilo letošnjega Evropskega dneva darovanja (14. oktobra), je, da se pogovorite s svojimi bližnjimi o tem, ali želite darovati svoje organe in tkiva po smrti in želite biti tudi sami deležni takšnega zdravljenja, če ga boste kdaj potrebovali. Tega sistema si ni mogoče zamisliti brez pogovora s svojci, ne glede na to, kakšno vrsto soglasja bi določal zakon in ga je potrebno pridobiti pred izvajanjem postopkov za darovanje. O tem smo razpravljali zlasti na začetku leta, ko so v Franciji sprejeli domnevno privolitev, pri kateri ni primarno vprašanje, ali se je nekdo opredelil za darovanje, ampak ali se je opredelil proti. Pri našem delu sta zelo pomembni odprtost in dialog, saj težave včasih nastanejo prav zaradi slabše komunikacije.