Glukoza je najenostavnejši in najbolj pomemben sladkor v človekovem organizmu. Njegova koncentracija v krvi pa je eden izmed pomembnejših kazalcev, ki kažejo na zdravje našega telesa.
Avtor: Ines Trebec
Pri zdravem človeku naj bi znašala raven glukoze v krvi na prazen želodec 4–6 mmol/l. Za ustrezno raven in nadzor nad glukozo ter za čim manjša nihanja skrbijo hormoni v telesu.
Eden izmed njih je inzulin, katerega glavna naloga je vzdrževanje normalne ravni glukoze v krvi. Če imamo bolezen, ki ovira nastanek inzulina (npr. bolezni trebušne slinavke), to povzroča presežno raven koncentracije glukoze. Pravimo, da imamo povišan sladkor. Ljudje običajno na to težavo niti ne pomislimo, dokler nas nanjo ne začne opozarjati telo s simptomi. Pri blago povišanem sladkorju nimamo skoraj nobenih težav, le-te se pojavijo pri občutno večjih količinah glukoze v krvi. Prav zato je preventivno merjenje toliko bolj pomembno, saj nam uspe ugotoviti bolezen že v zgodnji stopnji, kar je pomembno tudi pri zdravljenju. Sladkorna bolezen je bolezen današnjega življenjskega sloga. V svetu in pri nas narašča število sladkornih bolnikov in po zadnjih podatkih naj bi v Sloveniji imelo sladkorno bolezen že okoli 80.000 ljudi.
Pogosto uriniranje, žeja, utrujenost, motnje vida
Sladkorna bolezen je stanje, ko je pri človeku stalno povišana raven glukoze v krvi. In ker bolezen »ne boli«, jo je včasih težko prepoznati. O simptomih, ki nakazujejo na njen pojav, pa razlaga ga. Anda Kavčič iz Diabetološkega centra v Kranju: »Prav je, da je vsak človek pozoren na naslednje simptome, saj so lahko znak povečane količine sladkorja. Pojavi se pogosto uriniranje, žeja, nenamerno hujšanje, motnje vida, utrujenost, srbenje kože ali spolovil, večja nagnjenost k okužbam. Pri zmerno povišanem krvnem sladkorju simptomi niso izraziti oziroma so lahko celo odsotni.«
Na raven sladkorja v krvi vplivajo različni dejavniki, na primer zdravila, alkohol, prehrana, stres, povišan krvni tlak, kajenje. Obstaja sicer več tipov sladkorne bolezni, javnosti pa so najbolj znani in največkrat omenjeni trije.
Za sladkorno bolezen tipa 1
je značilno pomanjkanje inzulina zaradi zmanjšane tvorbe v trebušni slinavki. Za sladkorno bolezen tipa 2 je značilna odpornost proti inzulinu. To je stanje organizma, ko celice ne reagirajo na prisotnost inzulina in zaradi tega ne privzemajo glukoze. Lahko pa se pojavi tudi prehodna hiperglikemija med nosečnostjo. Le-ta je prisotna pri 4 % nosečnic in lahko vodi v sladkorno bolezen tipa 2.
In kateri so dejavniki, ki povečujejo možnost, da zbolimo za sladkorno boleznijo tipa 2?
Starost je eden izmed njih, saj je 90 % ljudi, ki so odporni na inzulin, starejših od 40 let. S starostjo se možnost obolevnosti viša, čeprav se v zadnjem času pojavlja bolezen tudi pri mlajših. Večje tveganje za pojav bolezni je prisotno tudi pri ljudeh s preveliko telesno težo. Rezultati raziskav kažejo veliko povezanost telesne neaktivnosti in razvoja bolezni. Med bolj ogroženimi so tudi tisti, pri katerih je sladkorna bolezen v družini.
Redne meritve so pomembne
Ker je sladkorna bolezen tiha bolezen, ki se lahko pojavi brez simptomov, je toliko bolj pomembno, da sami poskrbimo za izvajanje rednih meritev. Sladkor v krvi si lahko izmerimo sami z ustreznimi medicinskimi pripomočki, ki so preprosti in za uporabnika prijazni. Naša sogovornica razlaga, kako izmeriti krvni sladkor: »Krvni sladkor merimo na dva načina. Prvi so testni trakovi oz. lističi, ki v stiku s kapljico krvi (vbod v prst) spremenijo barvo. Barvo se potem primerja z barvno skalo na embalaži, kjer odčitamo raven sladkorja. Drugi način je enostavnejši in bolj zanesljiv, saj raven sladkorja izmerimo z merilnikom. Testni listič posrka kapljico krvi in merilnik v nekaj sekundah pokaže rezultat.«
Če meritve pokažejo povišane vrednosti glukoze, je treba začeti z ustreznim zdravljenjem, saj v nasprotnem primeru nezdravljena bolezen privede do mnogo hujših težav, ki lahko ogrozijo naše življenje. O težavah, ki jih povzroča nezdravljena bolezen, ga. Kavčič pravi: »Nevarni so predvsem kronični zapleti sladkorne bolezni. Dlje časa povišan krvni sladkor vodi do okvare malih žil, predvsem na očeh (retinopatija) in ledvicah (nefropatija), velikih žil (posledice so možganska kap, srčni infarkt ali gangrena) ter živcev (nevropatija). Zelo pogosta posledica nevropatije in žilne okvare je tudi diabetična noga.«
Pri bolnikih, ki imajo sladkorno bolezen tipa 1, lahko pride do ketoacidoze, pri kateri je porušena homeostaza v telesu. Tak človek ima vonj sape po acetonu, hitro in globoko diha, slabo mu je, bruha. Pri hudih primerih lahko pride do kome ali smrti. Kadar govorimo o akutnih zapletih, se najpogosteje pojavijo hipoglikemija in hiperglikemija. Pri hipoglikemiji pride do stanja znižane koncentracije sladkorja v krvi in se pri bolniku kaže kot lakota, drgetanje, bledica, hitrejši srčni utrip, znojenje. Takemu človeku je treba dati obrok, bogat z ogljikovimi hidrati, ali kocko sladkorja. Pri hiperglikemiji pa je ravno obratno – prisotno je zvišanje vrednosti sladkorja v krvi.
Redna telesna aktivnost in dieta, inzulin le pri sladkorni bolezni tipa 1
Ob ugotovitvi, da imamo povišan krvni sladkor, se je treba načrtno lotiti zdravljenja. Pri zdravljenju je potrebno aktivno sodelovanje bolnika in zdravnika, po potrebi pa se vključijo še svojci in drugi izbrani specialisti. Sredstvo za zdravljenje je inzulin, vendar le pri sladkorni bolezni tipa 1, pri tipu 2 pa je glavna dieta in gibanje. Ko to ne zadošča, zdravnik predpiše terapijo v obliki tablet ali po novem tudi v obliki injekcij. Ker bolezen napreduje, sčasoma tudi to ne zadostuje več. Takrat se predpiše zdravljenje z inzulinom. Še vedno pa je osnovno zdravljenje gibanje in dieta, dodaja sogovornica.
Velikega pomena je torej zmanjšanje telesne teže, telesna dejavnost in samokontrola.
Strokovnjakinja pogovor zaključuje z razlago o preventivi: »Zdrava in uravnotežena prehrana, pomembni so redni obroki, le-teh naj bo 3–5 na dan, ki naj bodo sestavljeni iz različnih živil z malo živalskimi maščobami, zmerno količino beljakovin in sadja, veliko zelenjave in s škrobnimi živili z veliko vlaknin. Zelo pomembna je redna telesna aktivnost (30 minut dnevno) ter zmanjšanje prekomerne telesne teže.«
Sladkorni bolniki naj redno izvajajo kontrolo nog
Če imate sladkorno bolezen, je zelo pomembno, da vsakodnevno pregledate noge. Nezadostna skrb zanje lahko vodi do resnih težav, in sicer celo do amputacije noge, saj bolezen ohromi živce in zmanjša pretok krvi v njih. Podatki, ki jih navajajo strokovnjaki, pravijo, da naj bi bil vsak peti bolnik s sladkorno boleznijo sprejet v bolnišnico zaradi omenjenih težav.
Vsakodnevno umivajte noge, ki jih potem dobro osušite. Umivajte jih s toplo vodo in z malo mila. Priporočeno je rahlo trepljanje po njih, ko je koža že suha. Po umivanju nanesite na noge kremo, da koža ne razpoka, ni pa je priporočljivo mazati med prsti. Odstranjevanje odmrle kože izvajajte s fino pilo in vedno na suho kožo pred umivanjem.
