Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Z izrazi genski inženiring, rekombinantna tehnologija ali genska tehnologija označujemo področje znotraj biotehnologije, ki razvija in izvaja tehnike spreminjanja organizmov – rastlin, živali ali mikroorganizmov (bakterij in gliv). Do spreminjanja dednega zapisa prihaja tudi v naravi, vendar so v znanosti gensko spremenjeni ali transgeni tisti organizmi, katerih genski material (dedni zapis ali dedna zasnova) je bil spremenjen drugače, kot bi se to zgodilo v naravi. Genska tehnologija omogoča prenašanje genskega materiala med vrstami, celo med nesorodnimi organizmi.

Avtor: dr. Polona Prohinar

 

Kadar gensko spremenjeni organizmi vstopajo v prehransko verigo ljudi, govorimo o gensko spremenjeni hrani. Vstopajo lahko na različne načine. Kot živalska krma – skoraj polovico vsega svetovnega pridelka je namenjenega krmljenju živali. 90 % vse pridelane soje se uporabi za živalsko krmo in kar več kot polovica je gensko spremenjene. V evropskem prostoru sta najpogostejši gensko spremenjeni vrsti živalske krme koruza in soja. Gensko spremenjene rastline in njihovi izdelki vstopajo v prehransko verigo tudi kot prehranski aditivi (dodatki). Npr. stranski produkti soje, ki nastanejo pri proizvodnji krme, se uporabljajo za nekatere dodatke, kot so lecitin in olja. Ti so pogosto sestavina mnogih predelanih živil (npr. peciv, čokolad, …).

 

Kako so organizmi lahko gensko spremenjeni?

Večina gensko spremenjenih rastlin, ki vstopajo v prehransko verigo ljudi, je spremenjena na le nekaj načinov:

  1. Rastline imajo lahko vgrajen gen, zaradi katerega postanejo odporne na kemična sredstva (glifozatne ali glifozinatne herbicide). Zaradi tega je mogoče na velikih monokulturnih poljih gensko spremenjenih rastlin uporabljati herbicide, ki uničijo plevel, pridelek pa pri tem ostane nepoškodovan.
  2. Rastline imajo lahko vgrajen gen bakterije Bacillus thuringiensis, zaradi katerega rastlina proizvaja toksin (strup), ki uniči dovzetne insekte. Nekatere rastline imajo lahko obe vrsti genske spremembe. Ti dve obliki genskega spreminjanja sta najbolj pogosti med vrstami bombaža, koruze, soje, oljne ogrščice in sladkorne pese.
  3. Rastline imajo lahko določene gene »utišane«, tako da ne pride do njihovega izražanja – primer take spremembe je pred kratkim v EU odobrena različica industrijskega krompirja. V tem krompirju je »utišan« gen za proizvodnjo amiloze, ki je ena od dveh vrst škroba v krompirju. Krompir brez amiloze, ki torej vsebuje le amilopektinski škrob, je tržno bolj zanimiva različica v papirni, tekstilni in industriji lepil.

 

Skoraj 90 % vseh gensko spremenjenih rastlin pridelajo države Južne in Severne Amerika (ZDA, Argentina, Brazilija in Kanada). V Evropi sta pridelava in trženje gensko spremenjenih organizmov urejeni na ravni Evropske unije. Vsaka gensko spremenjena rastlina ali drug organizem se obravnava posamično in dovoljenje izda za določeno obdobje, po katerem je potrebna ponovna obravnava. V Evropski unijo je mogoče gojiti le dve gensko spremenjeni rastlinski vrsti, ki vstopata v prehransko verigo: od leta 1998 je mogoče pridelovati koruzo MON 810 ameriške biotehnološke korporacije Monsanto. Koruza MON 810 ima vgrajen gen bakterije Bacillus thuringiensis, zaradi katerega ta rastlina proizvaja strup, ki uniči določene žuželke. Tako pridelano koruzo je mogoče uporabljati za krmo živali in prehrano ljudi. Od marca 2010 je mogoče pridelovati tudi gensko spremenjen krompir Amflora biotehnološke skupine BASF, ki je na odobritev čakala 13 let. Krompir Amflora ima »utišan« gen za amilozo, ki je oblika škroba, nezaželena v industrijski rabi krompirja. Tak krompir vsebuje le amilopektinski škrob in ima s tem povečano tržno vrednost v papirni, tekstilni in industriji papirja. Stranski produkti industrijske predelave tega krompirja se lahko uporabljajo za krmo živali. Na ta način tudi krompir Amflora vstopa v prehransko verigo ljudi.

Za trženje v EU drugje pridelanih gensko spremenjenih rastlin je odobrenih več vrst: ena različica gensko spremenjene (GS) sladkorne pese, tri različice GS soje, tri različice GS oljne ogrščice, šest različic bombaža ter 17 različic GS koruze. Te rastline in njihove predelane oblike se lahko uporabljajo za živalsko krmo in lahko vstopajo v prehransko verigo ljudi.

Na evropski ravni je v postopku avtorizacije še več kot 10 prošenj za gojenje gensko spremenjenih rastlin. Štiri od teh je pridobilo pozitivno oceno evropske agencije za varnost hrane (EFSA), vse pa so različice gensko spremenjene koruze (biotehnoloških korporacij Monsanto, Pioneer in Syngenta) in čakajo na odobritev s strani evropske vlade.

 

Mnoge države članice EU se ne strinjajo z izpustom gensko spremenjenih organizmov v okolje in nasprotujejo pridelavi gensko spremenjenih rastlin. Trenutno ima šest evropskih držav prepoved gojenja koruze MON 810: Avstrija, Madžarska, Francija, Grčija, Nemčija in Luksemburg. V zelo kratkem času po njegovi odobritvi so pridelavo krompirja Amflora prepovedale države Luksemburg, Avstrija in Madžarska. Evropska komisija je julija 2010 predlagala dodaten člen k obstoječi evropski zakonodaji, na podlagi katerega bodo lahko države članice same relativno enostavno prepovedale gojenje gensko spremenjenih rastlin na svojem ozemlju. Do sedaj je bila taka prepoved plod zelo dolgotrajnega procesa. Evropske članice še vedno ne bodo imele pristojnosti prepovedati trženja krme ali živil z gensko spremenjenimi sestavinami.

 

Kako so živila, ki vsebujejo gensko spremenjene sestavine, označena?

Vsa ta živila morajo biti v evropskem prostoru označena kot gensko spremenjena, razen če vsebujejo manj kot 0,9 % gensko spremenjene določene sestavine. V tem primeru označevanje ni potrebno. Takšna meja je določena zato, da so zaščiteni živilski izdelki, pri katerih lahko pride do morebitne nenamerne kontaminacije z gensko spremenjenimi sestavinami. Še vedno pa takšna zakonodaja žal dopušča vsebnost, čeprav majhno, gensko spremenjenih sestavin v živilih, ki niso tako označena. V nekaterih evropskih državah si potrošniške organizacije prizadevajo za znižanje meje 0,9 %. Ekološka živila ne smejo vsebovati gensko spremenjenih sestavin.

 

Vsa krma, ki vsebuje več kot 0,9 % gensko spremenjenih sestavin, mora biti od leta 2004 označena kot gensko spremenjena. Na ta način vsak pridelovalec/rejec natančno ve, ali je krma, s katero hrani svoje živali, gensko spremenjena ali ne. Kljub temu živil, ki so nastala iz živali, krmljenih z gensko spremenjeno krmo, ni treba označevati. Potrošniki zaradi tega tudi v Sloveniji kupujemo jajca, mleko, mlečne izdelke in meso živali, ki so krmljene z gensko spremenjeno krmo. Edina zaščita pred tem so živila ekološkega izvora, kajti ekološko rejene živali ne smejo biti hranjene z gensko spremenjeno krmo.

 

V čem je problem gensko spremenjene hrane?

Poleg etične vprašljivosti premeščanja genskega materiala med različnimi, tudi nesorodnimi, organizmi, gre za dve večji področji zaskrbljenosti: vpliv na okolje ter neposreden vpliv na zdravje ljudi.

 

Negativni učinki gensko spremenjenih rastlin na okolje so zelo dobro utemeljeni in so posledica nekontrolirane razširitve gensko spremenjenih rastlin na sosednja polja ter tudi na bolj oddaljena območja (zaradi vetra in geografskih značilnosti). Nedavno objavljena študija (avgust 2010) v prestižni reviji Nature je potrdila, da je tudi v ZDA prišlo do razširitve gensko spremenjene rastline (kanola) na nekultiviranih področjih. Pred tem so gensko spremenjene rastline našli prosto v naravi tudi v Kanadi, Angliji, na Japonskem in v Južni Ameriki. Poleg gensko spremenjene kanole so v ZDA našli tudi druge nesorodne rastlinske vrste, na katere so se vnešeni geni prenesli s križanjem in so postale odporne na herbicide.

Pridelava gensko spremenjenih rastlin poteka navadno na obsežnih monokulturnih področjih, zaradi katerih prihaja do sistematičnega sekanja gozdov v predelih Južne Amerike.

Okolje onesnažujejo velike količine kemičnih sredstev, ki se uporabljajo na monokulturnih poljih gensko spremenjenih rastlin. Ker tudi plevel in žuželke razvijajo odpornost na uporabljane herbicide in pesticide, je zaradi zmanjšane učinkovitosti potrebna vedno večja količina kemičnih sredstev. Ta sredstva vstopajo v zemljo, se izplakujejo v vodo in škodijo živalim in ljudem, torej tudi tistim organizmom, katerim niso bila namenjena.

Na poljih, kjer rastejo rastline, ki nosijo gen za strup proti nezaželenim žuželkam, umirajo tudi tiste žuželke, ki niso nujno uničevalke pridelka in so nujen in koristen sestavni del ekosistema. S tem prihaja do rušenja naravnih sistemov in pojava sekundarnih škodljivcev. Velika monokulturna polja so tudi razlog za uničevanje biološke raznolikosti.

Sporen je tudi izpust v okolje tistih rastlin, ki nosijo gene za odpornost na antibiotike, še posebej tiste, ki se uporabljajo v medicini. Takšni geni so vnešeni npr. v krompir Amflora (gen nptII za rezistenco na kanamycin in neomycin) zgolj zaradi lažje selekcije gensko spremenjenih rastlin od gensko nespremenjenih. Geni za odpornost na antibiotike lahko prehajajo na mikroogranizme v neposrednem okolju gensko spremenjenih rastlin in se na ta način razširijo v okolje.

 

Poročila o negativnih vplivih gensko spremenjene hrane na zdravje ljudi so večinoma nasprotujoča. Študij, ki bi proučevale vpliv rednega in dolgotrajnega uživanja gensko spremenjene hrane (ali živil iz živali, ki so krmljene z gensko spremenjeno krmo), ni. Večina študij je narejena s strani proizvajalcev gensko spremenjenih pridelkov. Raziskave neodvisnih ustanov so v velikem pomanjkanju. Skrb predvsem izhaja iz možnosti nastanka alergičnih odzivov na »nove« sestavine v hrani. Najbolj skrb vzbujajoč je prenos antibiotično odpornih markerjem na druge organizme v okolju, v katerem gensko spremenjena rastlina uspeva, ali v človeku samem. Zaradi velike uporabe kemičnih sredstev (npr. herbicidov) pri pridelavi gensko spremenjenih rastlin je ta hrana/krma zelo kemično onesnažena.

 

 

Vpliv gensko spremenjene hrane oziroma njenih sestavin na zdravje ljudi je neustrezno raziskano področje. Zelo malo je znanstvenih študij, ki bi potrdile varnost ali škodljivost takšne hrane. Takšne raziskave so težke, dolgotrajne in drage. Sporna je povezanost rezultatov študij z virom financiranja. Večina rezultatov, ki potrjujejo zdravstveno neoporečnost gensko spremenjene hrane, je namreč plod raziskav, organiziranih in/ali financiranih s strani biotehnoloških korporacij s tržnim interesom.

Možni vplivi na zdravje so:

  1. prenos tujih genov iz gensko spremenjene hrane na mikroorganizme v našem telesu; zaskrbljenost je še posebej velika pri prenosu genov, ki zapisujejo odpornost na antibiotike, čeprav je verjetnost za tak prenos izredno majhna;
  2. uživanje velikih količin pesticidov – kmetijsko pomembne rastline, ki se uporabljajo za krmo živali in hrano ljudi so izpostavljene velikim količinam kemičnih sredstev za zatiranje plevela ali žuželk; na ta način tudi pesticidi in herbicidi vstopajo v prehransko verigo ljudi;
  3. novi geni in s tem nove sestavine gensko spremenjene hrane bi lahko povzročila razvoj alergij.

 

Gensko spremenjeni organizmi z uporabno vrednostjo za prehrano ljudi so bili razviti z namenom povečanja pridelka in za prehrano ugodnih značilnosti. Da gensko spremenjena hrana ne rešuje problema lakote, je jasno že nekaj časa, saj gensko spreminjanje rastlin in njihovo trženje upravlja le peščica najbogatejših korporacij. Prav tako je pridelava in predelava gensko spremenjenih rastlin omejena na območje najbogatejših držav s problemom pre- in ne podhranjenosti.

 

 

Zanimivost

Edina zaščita v EU pred živili živalskega izvora, ki so plod gensko spremenjenega krmljenja, so ekološka živila.

 

November, 2010

Ne spreglejte

korona testiranje prebolevnost
Smernice in navodila, kako ravnati glede covida-19, se spreminjajo iz tedna v teden. To je dobrodošlo, saj je covid-19 bolezen,
Preberi več
Srčno popuščanje je kronična, praviloma napredujoča bolezen srčne mišice. Gre za okvaro mišičnih celic srca, zaradi katere pride do pešanja.
Preberi več
Za normalno, zdravo vaginalno mikrofloro žensk je značilna zapletena ekologija mikroorganizmov, kjer prevladujejo probiotiki, vrste bakterij iz rodu Lactobacillus. V
Preberi več
V Sloveniji vsako leto odkrijejo 1400 novih primerov raka dojk, od tega je 6 do 8 % primarno razsejanega raka. Ta
Preberi več
Dojenje je za dojenčka najboljša izbira Dojenje je za dojenčka najboljša izbira. Za dojenčka materino mleko predstavlja optimalno prehrano, ki
Preberi več
Brez čakanja, s popolno organizacijsko podporo ter v mreži zanesljivih in strokovnih izvajalcev Oguljena fraza, star pregovor, ki smo ga
Preberi več
prepoznajte KVČB
Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je imunsko pogojeno vnetje prebavnega trakta. Gre za kronično, napredujočo bolezen, ki ima različno dolga
Preberi več
Revmatoidni artritis je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki prizadene sklepe, vezivno tkivo, mišice in kite. Pojavi se lahko v kateri
Preberi več