Modre, zelene, rjave, sive, … niti ene pa niso podobne drugim. Težko si predstavljamo, kako bi bilo živeti brez sposobnosti zaznavanja vidnega sveta in mnogi se tega daru niti ne zavedamo niti ga ne cenimo, ker nam je samoumeven. Poglejmo, kako delujejo ta »okna« naše duše?
Lahko bi rekli, da je od petih čutil vid najpomembnejši. Oči povedo veliko več o svetu okoli nas kot ostala čutila. Tudi del možganov, kjer je središče za vid, je mnogo večji, kot so deli možganov, kjer so druga čutilna središča.
Avtor: Katja Mohorič
Kako je oko sestavljeno?
Oko ima sestavljeno, zapleteno in zelo nežno zgradbo (glej skico). Vsako zrklo je kroglaste oblike in ima približno 25 mm premera. Zunanji del zrkla sestoji iz treh koncentričnih plasti tkiva. Čvrsta zunanja plast je beločnica (sclera) in je vidna kot očesna belina. Njena izpostavljena površina na sprednjem delu očesa je pokrita s prozorno veznico (konjunktivo), ki oblaga tudi notranjo površino vek. Na sprednjem delu očesa prehajata beločnica in veznica v roženico (korneo), nekoliko kupolasto oblikovano prozorno tkivo, včasih imenovano tudi »okno« očesa.
Pod beločnico je žilnica (horioidea) z gostim prepletom žil, ki oskrbuje zunanjo polovico mrežnice (retina) s kisikom in hrano. Žilnica se počasi debeli in tvori ciliarnik. Od sprednje strani ciliarnika se širi krožni predel mišičnih vlaken – šarenica (iris), ki je pri vsakem človeku drugače obarvana. Sredi šarenice je okrogla odprtina, zenica (pupila), ki je videti kot črn krog, skozi katero pada v oko svetloba. Količino svetlobe nadzoruje krčenje ali širjenje (povečanje) zenice. To uravnavajo mišice šarenice. Neposredno za šarenico in zenico je prozorna prožna leča, pritrjena na ciliarnik. Mišice ciliarnika zaoblijo ali sploščijo lečo, da se izostri slika predmetov v različnih razdaljah. Prostor med roženico in lečo je izpolnjen z vodeno prozorno snovjo, ki se imenuje prekatna tekočina. Za lečo je prozorna zdrizasta snov, steklovina, ki izpolnjuje notranjost zrkla.
Kako se oblikuje vid?
Tretja, notranja plast je mrežnica (retina), ki obdaja tri četrtine zrkla od zadaj. V mrežnici je plast na svetlobo občutljivih živčnih celic, žepkov in paličic (t.i. po svoji obliki). Svetloba pada skozi roženico, zenico, lečo in steklovino na mrežnico in tvori na glavo obrnjeno sliko predmeta, ki ga opazujemo. Paličice so zelo občutljive na moč svetlobe in nam omogočajo, da vidimo tudi v mraku. Čepki so občutljivi za barve in podrobnosti. Palčke in čepki, od katerih jih je kakšnih 125 oziroma 7 milijonov v vsakem očesu, spreminjajo v živčne dražljaje (impulze) zaznave barve, oblike in jakosti svetlobe, ki jih sprejemajo. Ti dražljaji se po živčnih vlaknih mrežnice prenašajo v vidni živec, steblast zbir živčnega nitja, ki povezuje ozadje zrkla z možgani. Mesto na mrežnici, kjer vidni živec izstopa, je znano kot slepa pega (papila nervi optici). Možgani nato posredujejo predstave dražljajev, ki so jih sprejeli iz očesa.
Najpogostejše očesne bolezni
Očesne bolezni so razdeljene v štiri skupine. V prvi skupini so refrakcijske motnje, kot sta kratkovidnost in daljnovidnost. V drugi skupini so zajete bolezni tistih delov očesa, ki so vidni, predvsem vek, trepalnic, beločnice, šarenice in leče. V tretji skupini sta dve obliki glavkomske bolezni, ki nastaneta zaradi napake v odtekanju prekatne tekočine, v četrti pa bolezni, ki prizadenejo strukture zadnjih delov očesa – predvsem mrežnico in njeno preskrbo s krvjo, pa tudi mišice in druga tkiva, ki obdajajo zrklo v očesni votlini.
Barvna slepota
Vse barve, ki jih vidimo, so sestavljene iz kombinacije treh barv – rdeče, modre in zelene – v svetlobnih žarkih, ki padajo v oko. Vsaka od celic v mrežnici, ki se imenujejo čepki, vsebuje na barvo občutljivo snov ter reagira na eno izmed treh barv. Ljudje s pomanjkljivim barvnim vidom imajo delno ali popolno pomanjkanje ene ali več na svetlobo občutljivih snovi v čepkih.
Barvna slepota je razširjena, vendar nepravilna oznaka za zelo pogosto stanje, da smo nesposobni razločevati določene barve. Prava barvna slepota, ko vidimo vse v sivkastih odtenkih, je redka. Najpogostejša napaka je nesposobnost razlikovati med rdečo in zeleno barvo v mraku. V jasni svetlobi so barve normalno vidne. Večina ljudi z barvno slepoto je prepričanih, da vsakdo vidi enako kot oni v mraku in se tako te napake ne zavejo, dokler ne opravijo testiranja za barvni vid. Druga najpogostejša napaka je nesposobnost razločevati te barve tudi v jasni svetlobi. Vsakdo, ki ima to napako, se je skoraj gotovo zaveda in se je mora navaditi, ker prizadene vsakdanje življenje. Tako lahko na primer zeleno in rdečo luč na semaforju razločuje po njunem položaju.
»Tudi del možganov, kjer je središče za vid, je mnogo večji, kot so deli možganov, kjer so druga čutilna središča.«
»Barvna slepota je razširjena, vendar nepravilna oznaka za zelo pogosto stanje, da smo nesposobni razločevati določene barve.«
Besedilo k skicam
- Glavni deli očesa v vodoravnem prerezu. Koščena očesna votlina ni prikazana.
- Sprejem slike
Ko se oko osredotoči na predmet, je slika, ki je projicirana skozi zenico na mrežnico, obrnjena na glavo. Možgani nato predstavijo sliko na pravilen način. - Stereoskopsko gledanje
Vsako oko vidi isti predmet nekoliko drugače in šele možgani uskladijo obe sliki, ki ju sprejmejo, da ustvarijo tridimenzionalno »pravo« sliko gledanega predmeta.
Marec, 2009
