Umetna barvila v hrani

Umetna barvila so pogost dodatek številnim živilom, a vse več raziskav opozarja, da lahko pri otrocih povzročajo nemir, hiperaktivnost in motnje pozornosti. Razlike med zakonodajo v EU in ZDA ter resnične zgodbe staršev razkrivajo, zakaj je pomembno, da kot potrošniki bolje poznamo vpliv umetnih barvil na zdravje otrok in iščemo varnejše alternative.

Si, kar ješ – pa vemo, kaj jemo?

»Si, kar ješ,« se glasi znani pregovor, a ob poplavi živil na policah trgovin se poraja vprašanje: »Ali v resnici vemo, kaj sploh jemo?!« Današnja prehrana se bistveno razlikuje od jedilnika naših prednikov, ki so si večino živil pridelali kar sami, meso in sladke pregrehe pa uživali le ob posebnih priložnostih. V želji, da bi izboljšali prodajo in zadovoljili okus potrošnikov (obenem pa zmanjšali strošek proizvodnje), podjetja velikokrat posegajo po aditivih, med katerimi so, vsaj z vidika vpliva na otroke, posebej skrb vzbujajoča umetna barvila.

Umetna barvila in vedenjske težave pri otrocih

Že v začetku minulega stoletja so strokovnjaki potegnili prve vzporednice med uživanjem umetnih barvil in pojavom vedenjskih težav pri otrocih. V sedemdesetih letih so se tako pojavila namigovanja, da sprožajo hiperaktivnost (sploh barvilo red 40 oz. rdeče 40), z vse večjim porastom te in drugih vedenjskih motenj pa so sumničenja dobivala vse trdnejšo podlago. Umetna barvila namreč niso prisotna le v živopisnih sladkarijah, kot si radi predstavljamo, temveč jih najdemo tudi v živilih rjave in bele barve, celo v pokovki.

Resnična zgodba staršev: ko barvila spremenijo otroka

Razliko v obnašanju svojega malčka sta zaznala tudi Whitney in Brandon Cawood, ki sta bila v vrtcu deležna opazk vzgojiteljic, češ, da njun sin težko kontrolira čustva, zato sta se ves čas spraševala, ali je njegovo obnašanje za njegovo starost resnično primerno ali je odraz nečesa drugega.

Posamezne dneve je bilo njegovo obnašanje povsem mirno, spet drugi dnevi so bili čustveno bistveno bolj naporni ali kot pove Whitney: »Prvi znaki, ki smo jih opazili pri otroku, so bili čustveni in vedenjski. Grizel je, udarjal in popolnoma izgubljal samokontrolo. Zdelo se je, kot da se to dogaja ves čas, a občasno smo videli trenutke miru. V teh trenutkih smo lahko uzrli prijaznega, nežnega fantka, ki se je skrival pod vsem tem. Ta kontrast je bil znak, da se dogaja nekaj globljega. Bilo je, kot bi imeli dva različna otroka – en trenutek mirnega in ljubečega, naslednji trenutek pa kot ‘gospoda Hyda’, ki ga komaj prepoznamo. Opazovanje tega vzorca znova in znova nas je končno pripeljalo do tega, da smo začeli raziskovati, kaj ga povzroča.«

ZDA in Evropa: dva svetova, dve zakonodaji o umetnih barvilih

Preizkus v družini in dokumentarni film

Ko sta iskala razloge, sta naletela tudi na raziskave, ki so obnašanje pripisovale posamezni prehrani, zato sta iz prehrane izločila umetna barvila, pšenico in mleko. Njun otrok se je v pičlih 48 urah povsem spremenil, postal je neprimerljivo bolj umirjen. Tako sta nazaj uvedla pšenico in mleko, a njegovo obnašanje se ni spremenilo, ko pa sta spet uvedla umetna barvila, je bila razlika očitna. Z namenom, da bi ozavestila tudi druge starše, sta se odločila, da posnameta dokumentarni film To Dye For, v katerem so številni strokovnjaki potrdili njune domneve, da umetna barvila lahko škodujejo otrokom, povzročajo nemirnost, težave s koncentracijo, nespečnost, motnje pozornosti, tudi agresivnost in razdražljivost.

Nevarnosti umetnih barvil v živilih

Po raziskavah sodeč, posamezna umetna barvila, uporabljena v živilski industriji, vsebujejo tudi kancerogene snovi, medtem ko red 3 in yellow 5 (rdeče 3 in rumeno 5) povzročata genske okvare. Stanje v Združenih državah, od koder prihajata avtorja filma, se v veliki meri razlikuje od Evrope.

Razlike v zakonodaji med ZDA in EU

»Kar nas najbolj preseneti pri razlikah v zakonodaji o umetnih barvilih za živila med ZDA in EU, je miselnost, ki stoji za temi razlikami. V Evropi se zakonodajalci ravnajo po proaktivnem, previdnostnem pristopu. Če obstajajo verodostojni dokazi, da bi nekaj lahko predstavljalo tveganje, to uredijo ali omejijo. V ZDA pa je pristop bolj reaktiven – ukrepanje pogosto pride šele po prepričljivih dokazih ali pod močnim pritiskom javnosti. Ne moreva verjeti, koliko podjetij s sedežem v ZDA izdeluje dve različici istega izdelka: ena je brez barvil za Evropo, druga pa še vedno vsebuje barvila za ameriške družine. Šokantno je videti, da že vedo, kako izdelati varnejše različice, a jih tukaj ne ponujajo – preprosto zato, ker jim zakon to dopušča,« pojasnjujeta Whitney in Brandon.

V ZDA je zakonodaja, ki omejuje uporabo umetnih barvil v živilski industriji, zelo ohlapna, a zakonca Cawood opažata, da se je tudi na drugi strani Atlantika razprava o tem zelo razširila, kar je spodbudilo pristojne organe posameznih zveznih držav k spremembi zakonodaje.

Raziskava Univerze v Southamptonu: barvila pod drobnogledom

Za premike v evropski družbi je v veliki meri zaslužna raziskava Univerze v Southamptonu, ki je pokazala, da lahko mešanica nekaterih umetnih barvil in natrijevega benzoata pri otrocih povzročijo hiperaktivnost. V študiji, objavljeni leta 2007 v prestižni reviji The Lancet, so spremljali 153 triletnih in 144 osemletnih otrok, ki so šest tednov vsak dan pili napitke z vsebnostjo bodisi mešanice barvil in natrijevega benzoata (E211) ali pa le sadni sok za oceno placebo učinka. Pri tem nihče, ne starši ne otrok, ni vedel, katero pijačo posameznik dobiva.

Učinki na hiperaktivnost in pozornost otrok

Rezultati so presenetili javnost. Nekateri otroci so bili namreč po zaužitju pijač, v katerih je bila mešanica barvil in konzervansa (E211), izraziteje hiperaktivni, slabše so držali pozornost in se odzivali bistveno bolj impulzivno. Številne študije so kasneje izsledke raziskave potrdile, meta analiza, ki jo je leta 2012 opravil ameriški klinični psiholog Joel T. Nigg, je pokazala, da je okvirno 8 % otrok klinično občutljivih na umetna barvila, spet druga študija pa je raziskovala izboljšanje vedenja pri otrocih z ADHD (motnjo pozornosti in hiperaktivnosti) ob izločevanju umetnih barvil iz prehrane.

Posledice za evropsko zakonodajo – »Southampton Six«

Izsledki southamptonske študije so povzročili velike premike v zakonodaji EU, odslej morajo imeti živila z vsebnostjo umetnih barvil (t. i. Southampton Six: oranžna FCF – E110, kinolinsko rumena – E104, karmiozin – E122, rdeča AC – E129, tartrazin – E102 in rdeča R4 – E124) posebne oznake v skladu z Uredbo 1333/2008 (Priloga V), ki potrošnike informirajo o vplivu teh barvil na vedenje otrok. Poleg poimenovanja oz. E-številke mora biti navedeno opozorilo: »Lahko škodljivo vpliva na aktivnost in pozornost pri otrocih.« Ker so te oznake kupce odvračale od nakupa, so bili proizvajalci primorani umetna barvila nadomestiti z naravnimi. Tudi sicer je evropska prehrambna zakonodaja praviloma strožja od ameriške, tudi na področju umetnih barvil.

Kako pa je v Sloveniji?

Kot nam je zatrdil Matjaž Pirc, vodja prehranskega oddelka na Zvezi potrošnikov Slovenije, je področje barvil v živilih enotno urejeno na ravni Evropske unije. Osnovni pravni okvir predstavlja Uredba (ES) št. 1333/2008 o aditivih za živila, ki jo dopolnjuje Uredba (EU) št. 1129/2011 s seznamom odobrenih aditivov in pogojev njihove uporabe. S tem so dovoljene snovi, živilske kategorije ter najvišje dovoljene vsebnosti usklajene na ravni EU, države članice praviloma nimajo določenih lastnih pravil glede te tematike, razen v izjemno redkih primerih.

Vloga EFSA pri oceni varnosti barvil

»Za ocenjevanje varnosti barvil je pristojna EFSA (Evropska agencija za varnost hrane). Njena naloga je, da na podlagi vseh razpoložljivih znanstvenih podatkov pripravi neodvisne ocene tveganja. To vključuje na primer določitev ali posodobitev sprejemljivega dnevnega vnosa (ADI) ter ponovno presojo varnosti, kadar se pojavijo nove raziskave ali dvomi o varnosti določene snovi. Na podlagi teh znanstvenih mnenj nato sprejemajo odločitev o dovoljenju, pogojih uporabe ali morebitnih omejitvah Evropska komisija skupaj z državami članicami,« nam pove sogovornik.

Prepovedana barvila in opozorila za potrošnike

Vsi aditivi, med katere sodijo tudi umetna barvila, so v EU označeni s črko E in številko, na oznakah živil pa mora biti navedena tudi njihova namembnost, npr. barvilo, konzervans. Varnost aditivov se oceni, preden ti dobijo dovoljenje za uporabo v hrani, posamezna barvila pa so bila zaradi škodljivih učinkov tudi že prepovedana.

Sogovornik ob tem navede primer titanovega dioksida (E171), belega barvila, ki od leta 2022 ni več dovoljeno za uporabo v živilih na področju EU, in sicer zaradi zaskrbljenosti glede genotoksičnosti, in rdeče 2G (E128), katerega uporaba je prepovedana vse od leta 2007 na podlagi mnenja EFSA o možni kancerogenosti (barvilo se presnovi v anilin, ki je kancerogena snov).

Barvila tudi v zdravilih in kozmetiki

Uporaba umetnih barvil je v EU strogo regulirana, zaradi opozoril in prepovedi pa so bili proizvajalci primorani uporabiti praviloma ‘dražja’ naravna barvila, kot potrdi tudi vodja prehranskega oddelka na Zvezi potrošnikov Slovenije: »Glede na poročila regulatorjev in pregledne študije so po uvedbi obveznih opozoril ter pod pritiskom potrošnikov številni proizvajalci zmanjšali ali opustili uporabo teh barvil in jih nadomestili z alternativami, pogosto naravnega izvora. Na evropskem trgu je tako mogoče zaznati trend postopnega umika navedenih aditivov.«

Označbe glede uporabe barvil so potrebne tudi v zdravilih in kozmetičnih izdelkih, a zanje veljajo drugačna pravila kot za prehrambne izdelke. Zdravila ureja Direktiva 2001/83/ES in smernice Evropske komisije/EMA o pomožnih snoveh. Kot navede Matjaž Pirc, so, v primeru, da imajo »prepoznan učinek« (npr. možnost alergijskih reakcij), le ti nujno navedeni tudi na embalaži in na navodilu za bolnika. Posebno opozorilo glede hiperaktivnosti, kot ga poznamo pri živilih, v tem primeru ne velja.

Področje kozmetičnih izdelkov pa ureja Uredba (ES) 1223/2009 o kozmetičnih izdelkih, kjer Priloga IV določa seznam dovoljenih barvil. Na izdelkih so navedena z INCI/CI številkami. Posebnega opozorila glede vpliva na hiperaktivnost otrok ni, veljajo pa druge omejitve iz uredbe. 

Ključna sporočila za starše in potrošnike

Izsledki southamptonske študije so povzročili velike premike v zakonodaji EU, odslej morajo imeti živila z vsebnostjo umetnih barvil (t. i. Southampton Six: oranžna FCF – E110, kinolinsko rumena – E104, karmiozin – E122, rdeča AC – E129, tartrazin – E102 in rdeča R4 – E124) posebne oznake v skladu z Uredbo 1333/2008 (Priloga V), ki potrošnike informirajo o vplivu teh barvil na vedenje otrok.