Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Strah je znotraj votel, okoli ga pa nič ni, pravi pregovor. Pa vendar se je verjetno vsak izmed nas že znašel v položaju, ko ga je strah ohromil do te mere, da ni zmogel normalno delovati. Naj bo to študent na izpitu, ko zaradi treme povsem odpove, ali uslužbenec na sestanku, ko zaradi strahu pred šefom ne zmore povedati pripravljenega govora. Čustvena blokada in strah, ki preplavita telo, ohromita osebo do te mere, da ne zmore normalnega reagiranja. Kako se soočiti s takimi težavami in jih odpraviti, sem se pogovarjala s psih. Doris Adamčič Pavlovčič, ki se ukvarja s kognitivno vedenjsko terapijo.

Avtor: Ines Trebec

 

Kako bi na kratko opisali kognitivno vedenjsko terapijo?

Kognitivna vedenjska terapija (v nadaljevanju KVT) je vrsta psihoterapije. Njen poudarek je na mišljenju. Mišljenje vpliva na naše razpoloženje in vedenje. Če je mišljenje negativno, iracionalno, so tudi občutki negativni. Učimo se spreminjati napačno mišljenje, da bi dosegli spremembo vedenja in razpoloženja, čustvovanja. V sredini prejšnjega stoletja so avtorji kognitivne vedenjske terapije odkrili, da je naše čustvovanje odvisno od zaznavanja dogodkov in ne toliko od dogodkov samih. Okolje vpliva na človeka, odziv na dogodke v okolju pa je odvisen od človekovega dojemanja in razmišljanja.

Lahko si pogledamo na primeru naravne katastrofe, ki vpliva na večino ljudi. Odzivi ljudi so do neke mere podobni. Večina je prestrašena, soočenje s strahovi pa je odvisno od posameznika. En človek se bo hitreje pobral kot drugi. Delno zaradi psihofizičnih sposobnosti, delno zaradi načina razmišljanja, kako bo situacijo dojemal in kakšna stališča bo imel do dogodka. Nekdo si bo ves čas govoril: «Groza, nikoli se ne bom rešil iz tega.« Drugi se bo zjokal in si rekel: »Res je hudo, vendar smo lahko srečni, da smo živi. Življenje teče dalje.«

Eden od razlogov, da se pri ljudeh vzdržujejo žalost, depresija, strahovi, je v tako imenovanih miselnih izkrivljenjih in nelogičnih napakah v razmišljanju, ki vodijo k negativnemu razpoloženju. Večina ljudi ima taka izkrivljenja v razmišljanju, pa se jih sploh ne zaveda, vplivajo pa na razpoloženje in posledično naše zdravje. Tipičen primer takih napak je črno-belo mišljenje: »Vse mi gre narobe! Nič nisem naredila danes! Nikoli ne bo bolje.«

Tako razmišljanje aktivira v možganih kemične prenašalce (npr. adrenalin, kortizol), ki zavirajo človekovo delovanje, ga še dodatno obremenijo, namesto da bi mu pomagale v kritičnih trenutkih. Mišljenje, ki realno ocenjuje situacijo, ki človeka spodbuja, ga aktivira, pa mu je v pomoč. O pomenu pozitivnega mišljenja beremo že na vsakem koraku, kako vpliva na pozitivna čustva, ki nam dajejo energijo in zadovoljstvo. Kognitivna terapija nas uči samozavedanja, samokontrole, uči nas, kako si lahko pomagamo, da bomo dosegli boljše razpoloženje, delovanje. Njena bistvena moč je v tem, da na enostaven in razumljiv način uči, kako doseči boljše razpoloženje in bolj kakovostno življenje.

 

Katere so značilnosti KVT in kakšno mesto zaseda med ostalimi?

KVT je nastala okoli leta 1960 v ZDA kot odgovor na pomanjkljivosti drugih takratnih terapij (analitske terapije, vedenjske). Njeni avtorji so bili analitiki (Beck, Ellis), ki so iskali sodobnejše in učinkovitejše metode pomoči. Zavedali so se, da preteklost pomembno vpliva na človekovo delovanje, da pa ima človek v sedanjem življenju (tukaj in zdaj) izbiro, da se odloči, kako se bo počutil. Z vsem tem znanjem in dodatkom teorij učenja so izdelali enostaven in zelo učinkovit model terapije, katerega se lahko človek nauči in prevzame odgovornost za svoje počutje.

Danes je KVT priznana kot znanstveno utemeljena metoda, ki skuša svoje učinke meriti, dokazati, preveriti. Je učinkovita, ekonomična, posameznika uči, kako postati sam sebi dober terapevt. Na primer, zavarovalnica v Angliji plača od psihoterapij le nekaj srečanj, in sicer le vedenjsko kognitivno terapijo, ker jo smatra kot najučinkovitejšo.

 

Je pri KVT možna tudi uporaba psihofarmakov?

(Npr. pri depresiji, ko človek ponavadi gleda na življenje skozi črna očala in zaznava le negativne stvari, ko nima niti volje, da bi kaj spremenil, so morda na začetku potrebni antidepresivi, da bo lahko normalno deloval in začel z »delom na sebi«.)

 

KVT se pogosto kombinira z zdravili. Če govorimo o depresiji, je uporaba zdravil odvisna od stopnje težav. Npr. človek, ki je v takem stanju in mu težave omejujejo vsakdanje delovanje, se izčrpava, je brez volje in vzdržuje depresivno stanje z negativnim razmišljanjem (nikoli mi ne bo bolje, sem zguba) ali vsepovsod vidi strahove (kaj bo, kako bom zmogel) bo poleg KVT potreboval tudi antidepresive. Ta zdravila ne povzročajo odvisnosti, česar se boji veliko ljudi. Antidepresive zamenjujejo z anksiolitiki, ki ob nenadzorovani uporabi povzročajo odvisnost. Negativna stališča do zdravil so pogosto pretirana, včasih celo škodljiva, saj ljudje predolgo odlašajo z jemanjem. Zdravila pomagajo človeku, da lažje začne delovati in se učiti kognitivnih in vedenjskih tehnik.

Pri depresivnem človeku bo KVT sprva delovala predvsem kot spodbujevalec aktivnosti, najprej fizične, kasneje miselne. Zaželeno je, da človek sestavi urnik dejavnosti, zastavi konkretne naloge in aktivnosti, ki so mu nekoč predstavljale zadovoljstvo, a jih je opustil. Resda je na začetku težko, vendar se je treba potruditi in vztrajati, kljub slabemu počutju. S KVT delujemo predvsem v smeri samoaktiviranja lastnih potencialov in kapacitet, da si človek pridobiva izgubljeno samozaupanje.

 

Katere vrste duševnih motenj se najpogosteje zdravi s KVT?

KVT se je razvila najprej kot terapija depresij, anksioznih stanj, nato postopoma še ostalih vrst težav od motenj hranjenja, partnerskih problemov, osebnostnih motenj, … Najmočnejša je nedvomno za razne oblike strahov, anksioznih motenj in depresije, kjer ima izdelan program za točno določeno težavo (npr. za panično motnjo, socialno anksioznost, obsesivno-kompulzivno motnjo, depresijo). Vrsto terapije določa vrsta diagnoze.

 

Kdaj lahko govorimo o uspehu zdravljenja?

O uspehu zdravljenja govorimo takrat, ko človek obvlada svoje simptome, ko jih pozna, razume, se zaveda povezave med mislimi in čustvom, ve, kako se pojavijo, kaj jih sproži in kako jih obvladuje. Občutek, da lahko kontrolira sebe, da lahko sam vpliva na svoje počutje in zdravje, mu daje upanje in optimizem za delo na spremembi. Velik pomen in poudarek je na spodbujanju pozitivnih predstav, afirmacij, imaginacij.

Lahko da se sliši smešno, vendar se moramo zavedati, kako smo bili naučeni in vzgajani s strahovi, kritiko, kako prepogosto nas skrbi, koliko strahu je v nas. Gre za vzgojo nekaj generacij nazaj. Ob življenjskih stresnih obremenitvah pridejo vsi ti strahovi na površje in sesujejo zdravje. Za ponovno vzpostavljanje ravnovesja potrebujemo veliko časa. Med najpomembnejšimi stabilizatorji zdravja so dobro razpoloženje, zadovoljstvo, smeh, humor. In tega se moramo velikokrat učiti. Z učenjem pohval in samospodbud imamo v našem prostoru stalne težave, predvsem starejša in srednja generacija.

Pri mlajši generaciji so že drugi problemi. Vzgoja je drugačna, starši so bolj ozaveščeni in skušajo nuditi svojim otrokom vse, česar sami niso imeli. Pri tem pa so pretirano permisivni, ne znajo postavljati jasnih meja, odgovornosti. Strah jih je kaznovanja otrok, saj so ga sami doživeli preveč v svojem otroštvu. Vedo, da ne smejo vzgajat tako kot so njih starši, ne vedo pa, kako. Zmedeni so in v stiski. Starševstvo je resnično odgovorna naloga. Dobro je, da se o tem veliko predava v šolah in piše v medijih.

 

S katerimi težavami se najpogosteje srečujete pri ljudeh, ki pridejo k vam po pomoč zaradi različnih strahov in kako jim pomagate?

V zadnjem času je vse več paničnih napadov, ki se kažejo v obliki telesnih senzacij: razbijanja srca, vrtoglavice, težkega dihanja, dušenja, občutka izgube kontrole, mehkih nog, … To je ekstremen strah, ki ga ljudje doživljajo kot realno življenjsko nevarnost za izgubo zdravja. Ob takem napadu človek pomisli, da ima srčni infarkt, da se bo zadušil, da bo znorel, izgubil kontrolo. Že na prvem srečanju psihoterapije se seznami, da so ti občutki res močni, ne pa življenjsko nevarni, da gre za življenjski strah. Učimo se odvračati pozornost od telesnih občutkov, na katere so ljudje s panično motnjo hipersenzibilni. Po drugi strani se učimo dodajati prijetne občutke z učenjem sproščanja, ki je ravno obratno od vznemirjenosti živčnega sistema.

Pri socialni anksioznosti, tremi pred nastopi, se učimo zavedati misli, ki gredo skozi glavo, kadar je človek izpostavljen večji skupini ljudi: »Videli bodo, kako se mi tresejo roke! Zardel bom! Osmešila se bom!« Misli vrednotimo oziroma racionalno predelamo. Z domačimi nalogami vadimo in utrjujemo novo vedenje. Cilj je zmanjšanje napetosti. Pozornost se usmerja navzven, ne nase in notranje občutke.

 

Je pri KVT pomembno, da najdemo vzrok za določeno težavo (strah pred nastopanjem v javnosti zakaj, od kod izvira)? Ali je dovolj, da človek prevzame odgovornost za svoje vedenje in ga poskuša ustrezno korigirati (negativne misli zamenja s pozitivnimi)?

S klientom, ki pride na terapijo, običajno določimo cilje, ki jih želi doseči (npr. obvladati strah pred nastopanjem v javnosti). Večina ljudi se sprašuje, zakaj imajo take težave, od kod so prišle. Takrat ne moremo mimo starih naučenih vzorcev, ki smo jih dobili v otroštvu in ki so še vedno prisotni v današnjem razmišljanju, počutju in vedenju.

Osredotočimo se na težavo in se učimo, kako jo obvladati. Oseba npr. poskuša svoja izkrivljena mišljenja nadomestiti z realnejšimi mislimi, pozornost obračati navzven, ne na svoje negativne občutke strahu, napetosti. Ne misliti na to, da bo neumno izpadel, da se mu bodo tresle roke, … Pozornost se uči obračati na vsebino, ki jo želi povedati, prenesti poslušalcem. Svoje negativne misli zamenjuje s pozitivnimi mislimi, slikami, trditvami.

Kot rečeno, se mnogo ljudi sprašuje, od kje prihaja ta strah, kje je vzrok, da človek »zablokira » ravno med nastopom v javnosti. Iskanje odgovora na to vprašanje je v naučenem vedenju, ali naših globljih, bolj skritih stališčih, ki predstavljajo bazična prepričanja, ki ji je oseba doživela in so se zapisala v njeno psiho. Ko se jih med terapijo zave, človek lažje razume svoje vedenje. Zavedati se tudi začne, da je to samo ena od predstav, ki je nastala na podlagi slabih izkušenj, da pa jo lahko sedaj zamenja in si ustvari realnejše, pozitivnejše stališče, ki pa bo za sabo posledično potegnilo drugačno počutje in vedenje.

 

Za konec lahko rečemo, da nas opredeljuje ali omejuje naše lastno mišljenje in negativna prepričanja, ki nam pogosto povzročajo težave (»nisem sposoben, nikoli mi ne bo uspelo«), ki pa se

jih lahko s trdno voljo in z vztrajnim delom na sebi uspešno odpravi (zamenjamo negativne misli s pozitivnimi). Torej glavo pokonci, nasmeh na obraz in pogumno v boj z »negativnimi silami« in zmaga je zagotovljena.

 

November, 2009

Ne spreglejte

Za svoje plovilo moramo poskrbeti že na začetku sezone. Začnite sezono brez skrbi s spomladanskim čiščenjem. V zaprtih prostorih lahko
Preberi več
Vas zanima edinstvena klimatska naprava na trgu, s katero boste varčno ogrevali in hladili prostore ter hkrati prečistili zrak v
Preberi več
Srčno popuščanje je bolezen, pri kateri srčna mišica zaradi oslabljenosti ne more dovolj učinkovito poganjati krvi po telesu. Avtorica: Maja
Preberi več
Spondiloartritisi so skupina kroničnih vnetnih revmatskih bolezni, ki si delijo podobno klinično sliko in prizadenejo predvsem hrbtenico in periferne sklepe.
Preberi več
Astma je kronično obolenje dihalnih poti, za katero je značilno astmatsko vnetje, ki je prisotno tako v velikih kot v
Preberi več
Kaj lahko storimo, da preprečimo aterosklerozo, da preprečimo aterosklerotično srčno-žilno bolezen, in kako lahko ukrepamo, da se tako huda dogodka,
Preberi več
Pri raku jajčnikov gre za skupino malignih tumorjev jajčnika, ki se sicer delijo na več tipov ter podtipov. Daleč najpogostejši
Preberi več
Srce je mišična črpalka, ki poganja kri po telesu – tako skozi pljuča, ko omogoča nasičenje krvi s kisikom, kot
Preberi več