Še nedolgo tega je bilo edino merilo človekove »brihtnosti« in šolske uspešnosti inteligenčni kvocient oziroma IQ. Testiranja inteligenčnega kvocienta posameznikov so bila pogosta tako pri tistih, ki jim v šoli ni šlo in je bilo treba odkriti vzrok slabih ocen, kot tudi pri tistih, ki so bili v šoli superodličnjaki in morebitni kandidati za preskakovanje razreda oziroma hitrejše napredovanje. Skladno s tem so bili narejeni testi za merjenje inteligence. Glavna vrlina pri reševanju teh testov je bila hitro reševanje nalog, razumevanje odnosov med abstraktnimi elementi, hladna glava reševalca testa ter visoka koncentracija. Čustva je bilo (in je še) treba čim bolj izločiti.
Avtor: Saša V.
Vendar se je velikokrat izkazalo, da IQ ni bil vse. Ocene so bile res visoke, vendar so otroci doživljali tudi druge stiske: socialne, čustvene. Po znanju niso zaostajali za sošolci, vendar so se velikokrat pokazale razpoke v socialni integriranosti. Ker so bili mlajši od sošolcev, se mnogokrat niso najbolje znašli v medsebojnih odnosih. Posledica je bila osamljenost v razredu ali skupini. Kot nam kaže vsakdanja življenjska praksa, vsakdan ni sestavljen iz sterilnih situacij, kjer bi lahko mirno reševali probleme. Zato je tako izmerjen IQ slab pokazatelj uspešnosti posameznika v življenju. Še vedno pa je žal tako, da je IQ eden bistvenih kriterijev tudi pri selekciji za različne poklice ali pri vpisu v nekatere šole. Vemo pa, da kdor ni socialno integriran, ta težko uspe in postane samozavesten mladostnik in nato odrasel človek.
Na srečo nam je v zadnjih letih na voljo čedalje več zapisov o tako imenovani čustveni inteligenci. Psihologi so namreč prišli do ugotovitve, da tako slavni IQ oziroma akademska inteligenca ni več edino merilo za inteligentno obnašanje ali iznajdljivost v vsakdanjih življenjskih situacijah. Nemalo primerov iz vsakdanjega življenja govori v prid temu dejstvu. Ljudje kljub visokemu IQ-ju pogosto doživljajo neuspeh na delovnem mestu, v družabnih stikih, pri ohranjanju zrelih in stabilnih odnosov ter soočanju s težavami in krizami
Človekov um namreč ni opredeljen samo enodimenzionalno, racionalno. Ta sicer razmišlja, analizira, sklepa, je logičen, lahko bi rekli prizemljen. Emotivni ali čustveni del je tisti, ki je impulziven, hiter, intuitiven, sili k delovanju, še preden smo dobro premislili. Zato se ob prehitrem odzivu lahko »opečemo«, reagiramo narobe. Če pa emotivni um dobro vodimo, nam da veliko zagonske energije za delo ali reševanje problemov in občutljivih situacij. Kadar nam razum govori, da se nekaj ne splača ali ne da, takrat lahko čustveni um priskoči na pomoč. Zato je dobro upravljanje z njim ena najpomembnejših nalog vsakega posameznika.
Čustveni um sestavljajo same lepe lastnosti: velikodušnost, požrtvovalnost, empatija (sposobnost vživljanja v drugega), nesebičnost, plemenitost, … Od tega, kako sta oba uma –čustveni in racionalni – usklajena, je odvisno naše inteligentno obnašanje v različnih vsakdanjih situacijah, še bolj pa se to pokaže v nepredvidljivih okoliščinah. Te v prvo bojno črto postavijo čustveni um.
Značilnosti čustvene inteligence so psihologi razvrstili v pet temeljnih področij: zavest o sebi, samokontrola, samomotivacija, empatija in iznajdljivost v družabnih stikih. Vse te značilnosti se kažejo v dveh tipih odnosov, ki ju človek razvija skozi življenje: odnos do samega sebe in odnos do drugih.
Odnos do samega sebe
Kako posameznik doživlja samega sebe, je temeljna sposobnost njegove čustvene inteligence. Iz tega izhajajo vse ostale. To je sposobnost človeka, da nepristransko, čustveno neangažirano opazuje in presoja samega sebe, ob tem pa ozavesti svoj notranji svet in zunanje obnašanje. Bolj kot smo tega sposobni, bolj poznamo sami sebe. Če je naša razvita zavest o samem sebi na dovolj visokem nivoju, potem smo stabilni, se sprejemamo takšne, kot smo, zaupamo vase, smo verodostojni. Še nekaj je zelo pomembno: ko opazimo lastne pomanjkljivosti, nas morajo te spodbuditi h konstruktivni spremembi. Če smo v stiku s samim sabo, potem lahko upravljamo s svojimi čustvi. Čeprav nosimo zapis temperamenta že v genih, pa lahko nanj zavestno delujemo. Svoje doživljanje in odzive moramo biti sposobni kontrolirati. Izraz temperament izhaja iz latinske besede temperamentia in pomeni zmernost in oblast nad seboj.
Vendar, pozor, da ne bo pomote: ni treba nasilno dušiti svojih čustev in jih potiskati stran. Pomembno je, da se vzgajamo v načinu doživljanja in odzivanja. Nekontroliran naval čustev in impulzivni odzivi, ki sledijo temu, lahko izzovejo nepredvidljive posledice, ki si jih nihče od nas ne bi želel. Inteligentno obnašanje namreč zahteva primerna čustva, ki ustrezajo situaciji, v kateri smo.
Smo se sposobni motivirati za uresničevanje nekega cilja? Odgovor je pritrdilen, če smo sposobni upravljati z lastnimi čustvi. Kadar smo slabe volje, nas je strah, nam je tesno pri srcu, takrat je naša koncentracija v nevarnosti in mentalne sposobnosti udušene. In naj se sliši še tako oguljeno in newageovsko: pozitivna naravnanost, vera v uspeh, zaupanje v dobro in optimizem nam omogočajo, da lahko kar najbolje izkoristimo lastne potenciale. In najvišje stanje je čisto zadovoljstvo ob delu ali aktivnosti, s katero se ukvarjamo.
April, 2010
