Kalcij je življenjsko pomemben mineral, saj se prav z njegovo pomočjo v telesu odvijajo številni procesi, kot so denimo utripanje srca, krčenje mišic in strjevanje krvi, sestavlja pa tudi naše kosti, zobe in sklepe. Pa vendar lahko kalcij povzroča tudi težave, ko se začnejo predvsem kalcijeve soli nalagati v sklepih. Gre za tako imenovano kalcinacijo, do katere najpogosteje prihaja v ramenih, za katere je značilna najbolj gibljiva oblika sklepa.
Kalcinacija sicer ni življenjsko ogrožajoča, lahko pa povzroča težave, saj jo pogosto spremljajo bolečine in slabša gibljivost sklepa. O tej pogosti težavi, s katero se večkrat srečujejo ženske kot moški, smo se pogovarjali s Tomažem Bajcem, dr. med., specialistom ortopedije, z Oddelka za ortopedijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.
Avtorica: Joži Sinur
Kalcinacija na območju ramenskega sklepa je razmeroma pogosta tegoba. Zakaj do te spremembe prihaja?
Natančnega vzroka za nastanek kalcinacije ne poznamo, vemo pa, da kalcinat vedno izgine. Povprečna doba trajanja enega ciklusa nastajanja in izginevanja kalcinata je okrog pet let. Pogosto se zgodi, da imajo osebe, ki jih pesti kalcinat, težave tudi s ščitničnimi hormoni in v teh primerih lahko kalcinacija v ramenu traja od sedem do osem let. Izkušnje namreč kažejo, da se kalcinacija pogosto pojavlja, ko v telesu prihaja do določenih hormonskih sprememb oziroma motenj.
Čeprav torej ne vemo, kaj kalcinacijo povzroči, pa vemo, kaj jo poslabša. To je nedvomno kajenje.
Kalcinacijo običajno spremljajo bolečine.
Znano je, da kalcinat boli takrat, ko nastaja, in takrat, ko izgineva. Telo namreč poskuša težavo rešiti samo, zato pride do vnetne reakcije, saj celjenje v telesu vedno poteka prav preko omenjene reakcije. Ko je kalcinat v mirovanju, bolečine ni. Če bi si ogledali populacijo, bi ugotovili, da ima določen odstotek ljudi kalcinat, a z njim nima nobenih težav. Zanimivo je tudi, da velikost kalcinata ni v neposredni povezavi z bolečino, kar pomeni, da imajo lahko ljudje z majhnim kalcinatom hude bolečine in obratno, ljudje, ki imajo velik kalcinat, imajo lahko malo težav.
Kateri so sicer znaki, ki kažejo na kalcinacijo ramen?
Znak kalcinacije je prav nespecifična bolečina, ki je sprva pridušena, postopoma pa kalcinat vse bolj boli in začne omejevati gibanje. Stranski učinek kalcinatov je lahko tudi tako imenovan simptom zamrznjenega ramena, ko se zaradi vnetne reakcije ovojnica skrči in rama postane negibljiva.
Pogosto so sicer bolečine prisotne tudi ponoči, ko človek ne ve, kako bi si namestil roko, in ljudi je te bolečine strah, saj bolečina običajno pomeni, da je v telesu nekaj narobe. A v primeru kalcinacije ramena ni nobene potrebe po mirovanju. Nasprotno, gibanje je celo zaželeno, zato bolnikom svetujem, da telovadijo in so dejavni, skratka, da lahko delajo vse. Res pa je, da lahko kalcinacija zelo boli, zato lahko pri nekaterih vpliva tudi na kakovost življenja. Pa vendar je bistvenega pomena, da kalcinat ni tumor ali rakasta sprememba, zato je strah odveč.
Kdaj pa je čas za obisk zdravnika?
Če ljudi pestijo bolečine v ramenih, je prav, da obiščejo svojega zdravnika. Ta jih lahko napoti na ultrazvočno preiskavo, na kateri prepoznamo 99 odstotkov kalcinacij oziroma skoraj vse, z rentgenskim slikanjem pa jih lahko vidimo okrog 70 odstotkov. Najboljša preiskava za potrditev kalcinatov je torej ultrazvočna preiskava.
Možnih je več načinov zdravljenja kalcinacije. Drži?
Ena od možnosti, ki jih svetujem, je fizikalna terapija. A treba se je zavedati, da bo bolečina trajala ali izginila neodvisno od fizioterapije, je pa gibanje priporočljivo. Tudi s specifičnimi vajami si lahko ljudje doma pomagajo sami, saj so pogosto čakalne dobe za fizioterapijo dolge.
Možen način zdravljenja je tudi terapija z udarnimi valovi, pri kateri se kalcinate razbija v manjše dele. Uspešnost tovrstne terapije je sicer odvisna od same naprave in načina izvedbe. Najuspešnejše pa so terapije, ko pod kontrolo ultrazvočnega aparata uvedemo dve igli in nato kalcinat razbijamo s fiziološko raztopino. Ultrazvočne terapije so približno 50-odstotno uspešne in bolnikom jih običajno svetujem, če seveda imajo za to možnost, saj zavarovalnica tega zdravljenja ne povrne. Pomembno je namreč, da so tovrstne terapije blagodejne, saj delujejo protibolečinsko, večina ljudi pa je zadovoljna, če le nima bolečin.
Operacijskega zdravljenja kalcinatov v javno zdravstvenem sistemu opravimo zelo malo, pomembno pa je, da kalcinat odstranimo, če se ta vrašča v kost. Še vedno svetujemo blokade, s katerimi lajšamo bolečine.
Ali je kalcinacijo ramen sploh mogoče preprečiti?
Kalcinacije ne moremo preprečiti, saj, kot rečeno, ne poznamo vzroka, zakaj nekateri ljudje kalcinat dobijo, drugi pa ne. Iz izkušenj lahko povem, da pri tem pomembno vlogo igrajo hormonske spremembe. Dokazano je namreč, da pri tretjini ljudi, ki imajo kalcinat, ugotovimo tudi težave s ščitničnimi hormoni, zato bolnikom, ki imajo velike kalcinacije in bolečine, svetujem obisk splošnega zdravnika, ki jih naroči na pregled ščitničnih hormonov, ki pogosto težave potrdi.
Koga pa kalcinacije najpogosteje prizadenejo?
V zadnjih 20 letih opažam, da ima 70 odstotkov ljudi, ki jih pestijo težave z rameni, težave prav zaradi kalcinacije. V ambulanti tudi opažam, da kalcinacije pestijo okrog 70 odstotkov žensk in 30 odstotkov moških. Od omenjenih 70 odstotkov žensk se jih prav tako približno 70 odstotkov približuje obdobju menopavze. Sicer pa kalcinate odkrivamo tudi pri ljudeh, starih 70 let, ali pri 20-letnikih, vendar teh ni veliko.
A treba se je zavedati, da kalcinacija ni nevarna sprememba, čeprav je lahko neprijetna, in da kalcinat vedno izgine. Res je, da gre za dolgotrajen proces, ki v povprečju traja pet let, kar pa seveda ne pomeni, da imajo ljudje zaradi kalcinacije ves čas težave z bolečinami. Te se pojavljajo v valovih, ko na primer rama štirinajst dni boli, nato lahko več mesecev ni nobenih težav, ko se bolečina za dva tedna spet pojavi, in tako naprej. Bistveno pa je, da težave izzvenijo, in predvsem, da lahko ljudje, ki jih pesti kalcinacija, kljub bolečinam z roko normalno gibajo.
