Akutna bolečina je v življenju vsakega človeka občasna sopotnica. Kronična bolečina pa je tista, ki traja od tri mesece do pol leta ali celo več let. Pri nekaterih vztraja do konca; zato kronična bolečina ni le veliko breme za posameznika, temveč tudi za njegovo družino in širšo družbo. Stroka je enotna, da gre za zanemarjeno področje, tako pri nas kot tudi v tujini. Strinjajo se, da je treba na tem področju narediti večje premike, predvsem uvesti multidisciplinaren pristop v obravnavi in spremeniti zakonodajo.
Avtorica: Vesna Mlakar
»Poskušam vse mogoče, od gibanja do počivanja, vendar običajno zaleže le tableta proti bolečinam,« pove 46-letna Alenka, ki živi s kronično bolečino že pet let. »Najhuje je, da imam pogosto občutek, da mi niti zdravniki ne verjamejo.« »Kakšne oprijemljive diagnoze v teh letih nisem dobila, kljub temu pa zmorem delati le polovični delovni čas. Vsaka dva meseca trepetam, ali mi bodo še podaljšali delo za skrajšani delovni čas. Ampak več kot štiri ure na dan resnično ne zmorem. V trgovini so mi naredili uslugo in me z delovnega mesta, na katerem sem večinoma zlagala izdelke na police, prestavili na blagajno. Zdaj se je spremenilo mesto bolečine. Ne bolita me več toliko ramenski obroč in vrat, ampak imam po novem bolečine v križu. Pogosto brez tablet proti bolečinam sploh ne zmorem,« pripoveduje ena izmed mnogih obupanih, ki delijo skupno usodo kronične bolečine.
Podobno kot mnoge njene sotrpinke in sotrpini, je tudi ona najprej obiskala ortopeda, vendar tam odgovora zase ni našla. »Pacienti s kronično bolečino so obravnavani pri vsakem zdravniku posebej. Običajno najprej pri ortopedu, po nekaj mesecih čakanja pa pridejo k fiziatru ali zdravniku, ki se ukvarja z bolečino. Ko naposled pridejo k nam, je vsako upanje v tem človeku že izgubljeno,« pojasni predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v UKC Ljubljana Metoda Dodič Fikfak.
Kronična bolečina – vzrok invalidnosti?
Kot sodna izvedenka pri bolnikih s kronično bolečino Metoda Dodič Fikfak opaža med bolniki s kronično bolečino »izjemen občutek prizadetosti, ker se jih uvršča v kategorijo simulantov«. Pove, da še nikoli ni videla, da bi invalidska komisija na prvo mesto med vzroki invalidnosti navedla kronično bolečino, saj invalidnost gradijo na objektivni bolečini. Realne slike o tem, koliko ljudi je na bolniškem staležu zaradi kronične bolečine, ni. Ve pa se, da je najbolj razširjena med ljudmi s srednješolsko izobrazbo, da hromi vsakega petega Slovenca in traja od nekaj mesecev do več let.
Za kronično bolečino sicer trpi več žensk kot moških in skoraj vsak človek, starejši od 60. let. »Najpogostejša bolečina je v ledvenem predelu, na drugem mestu pa so bolečine v sklepih, torej hrbtenica, kolčni sklep, kolenski sklep, opažamo pa tudi porast glavobolov,« našteva predsednik Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine Gorazd Požlep. Podatki izhajajo iz študije, ki so jo naredili lani. Enako raziskavo so naredili že leta 2006, od takrat pa beležijo rahel upad kronične bolečine.
Čim prej v protibolečinsko ambulanto!
Kronična bolečina se najpogosteje pojavlja nekajkrat na teden ali celo vsak dan. Več kot polovica vprašanih v raziskavi jo opiše kot močno bolečino. Ne čudi, da si kar četrtina vprašanih želi, da bi jim zdravnik predpisal močnejše zdravilo. Raziskava iz lanskega leta je pokazala, da bolniki ob kronični bolečini najprej obiščejo družinskega zdravnika in specialista. Med specialisti največkrat obiščejo ortopeda, ki pa ni nujno pravi naslov, saj so ortopedi predvsem kirurgi in se običajno ukvarjajo z bolniki, ki so potrebni operativnih posegov.
Najprimerneje bi bilo čim prej obiskati protibolečinsko ambulanto. »Kronična bolečina nima veliko skupnega z akutno bolečino; pri kronični bolečini ni vzročne povezave med boleznijo in jakostjo bolečine. Bolečina je biopsihosocialni pojav,« pojasni Požlep in razkrije, na kaj vse vpliva kronična bolečina. »Pri 76 % bolnikih vpliva na telesno dejavnost, pri 71 % na vsakodnevna opravila, 40 % ljudi ima težave s spanjem, skoraj 40 % jih pove, da bolečina vpliva na delo v službi. Pri dobri tretjini vpliva na dejavno ukvarjanje s športom, pri slabi tretjini pa na družabno življenje.«
Pomembno je lajšati že akutno bolečino
Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) je bolečina neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Anesteziologinja Barbara Kosmina Štefančič iz bolnišnice Izola razloži: »Akutna bolečina je fiziološki odgovor na poškodbo tkiva. Traja kratko, izzveni po koncu poškodbe. Kronična bolečina pa ostane tudi po zaceljeni poškodbi; vzroka ni možno odstraniti. Traja od tri do šest mesecev, lahko tudi več let. Postane bolezen sama po sebi. Vpliva na vse segmente življenja, na fizično funkcionalno sposobnost, družinsko in družabno življenje, motnje razpoloženja in spanja. Znižuje kakovost življenja bolnikov in svojcev.« Štefančičeva poudari, da je v oceno treba zajeti tudi bolnikovo doživljanje in vpliv njegovega doživljanja na socialno okolje, iz katerega bolnik prihaja. Za preprečevanje prehoda iz akutne v kronično bolečino pa je pomembno učinkovito lajšanje akutne bolečine.
»Če pa že pride do kronične bolečine, uvajamo biopsihosocialni pristop, kjer bolnika zdravi interdisciplinarni tim. V njem sodelujejo fizioterapevti, delovni terapevti, psihologi.« Takšna obravnava je bolj učinkovita in hitrejša. Ni pa še tako razširjena, kot bi si stroka želela. »Zdravniki smo vajeni pomagati in če ne moremo pomagati, smo frustrirani. Pri spoznavanju kronične bolečine bomo morali še veliko narediti; kako jo spoznati in z njo delati. K meni pridejo bolniki po številnih odsotnostih z dela, po mnogih letih bolečin. Po tolikih letih je dejavnik tudi duševna stiska, družine so v razdoru, človek izgubi delo, dohodke, bil je ponižan, saj je bila njegova bolečina razumljena kot simulacija,« opisuje realno stanje Metoda Dodič Fikfak.
Kronični razširjeni bolečinski sindrom
Še pred nekaj leti so se za ta in podobne sindrome uporabljala različna poimenovanja, zdaj pa jih zdravniki poimenujejo kompleksni regionalni bolečinski sindromi. Prisotna je značilna huda, dolgotrajna bolečina, ki omejuje dejavnost in se ne odziva na zdravljenje. Stroka se boji, da bo takih vedno več. »Gre za človeka, ki se mu življenje ustavi in se njegovo celotno življenje vrti le še okrog bolečine. Z leti postane del njegovega trpljenja tudi njegova družina. Običajno tak človek išče pomoč pri somatskem zdravniku – fiziatru, ortopedu, revmatologu. To zna trajati, rešitve pa ne bo. Potrebni sta psihološka podpora in multidisciplinarna obravnava,« opozori Gorazd Požlep.
Metoda Dodič Fikfak opozarja na pasti zakonodaje: »V stroki poskušamo doseči, da bi se s temi bolniki ukvarjala ekipa strokovnjakov, ki se morajo truditi, da človek ohrani delo in ne postane še socialni problem. Delo teh ljudi mora biti urejeno tako, da jim ne bo treba kontinuirano delati štiri ali osem ur in da imajo možnost počitka. Naša zakonodaja pa tega ne omogoča.« Četrtina bolnikov s kronično bolečino s celega sveta se je odločila, da navkljub kronični bolečini še naprej delajo. Kaj pa ostali? Fikfakova svari: »Če v človeku ni več upanja, iz njega ne moremo izvleči zmožnosti za delo. Kako naj nekdo dela, če je izgubil upanje? Tudi zdraviti ga ni več mogoče. Tak človek je nezaposljiv. Ostane mu le še beg v bolniško in invalidnost.«
Vpliv kronične bolečine na druge (pridružene) bolezni
»Zagotovo vsaka oblika bolečine aktivira simpatični živčni sistem in to lahko poslabša stanje, zlasti pri bolnikih s kardiovaskularnimi obolenji; lahko se mu poviša tlak, sproščajo se stresni hormoni. Bolečina vedno poslabša osnovno obolenje. Mnogo več je depresije, anksioznosti, pade imunski sistem, bolj smo dojemljivi za okužbe,« meni Gorazd Požlep, predsednik Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine.
ABC
A Kronična bolečina hromi vsakega petega Slovenca med 18. in 75. letom.
B Kronična bolečina vpliva na vse segmente življenja: delo, druženje, spanec, itd.
C Pri bolniku z dlje trajajočo kronično bolečino je običajno prisotna tudi depresija.
