Prihajajo prazniki, čas, ko so mize polne takšnih in drugačnih dobrot. Se jim lahko upremo? Kdaj so tisti trenutki, ko popolnoma siti pojemo še nekaj za sladico? Zakaj se nagrajujemo ali pa kaznujemo s hrano? Po tovrstne odgovore smo se odpravili k Maji Božič Kranjc, univ. dipl. psih.
Avtorica: Katja Štucin
Na začetku lahko opiševa začaran krog. Nekaj gre narobe ali pa ves dan delamo in smo do konca izmučeni, potolažimo se z enormnimi količinami hrane, med hranjenjem se počutimo bolje, nekaj minut kasneje pa nas napade občutek krivde in še večje nezadovoljstvo. Zakaj je tako?
Najprej je dobro, da analiziramo, kako smo se prehranjevali čez dan. Če smo na prehrano pozabili, je bolj verjetno, da bo ob koncu dneva prišlo do nenadzorovane potrebe po hrani in zato bo tudi verjetneje, da bomo posegli po sladkem in/ali mastnem obroku. Telo namreč ničesar ne pozabi. Če izpustimo obrok, si to zapomni in skuša z naslednjimi obroki vse nadoknaditi, najhitreje pa to doseže z zaužitjem sladkorja.
Ob ugotovitvi, da smo čez dan jedli premalo, je vzrok jasen, telo je skušalo nadoknaditi zamujeno in če ne gre za naš stalni vzorec prehranjevanja, to ni problematično. Kadar pa gre za to, da smo čez dan zaužili dovolj hrane, vzroki tičijo drugje. Morda smo imeli zelo naporen dan in smo utrujeni, želimo si svež val energije. Mogoče smo doživljali neprijetna čustva, ki jih morda niti nismo prepoznali ali pa se z njimi nismo želeli soočiti, kar prav tako predstavlja stres. V trenutkih ko slabo počutje doseže vrhunec, se imamo možnost odzvati na več načinov, ki neprijetne občutke zmanjšajo. Eden od teh je, da hrana postane način doseganja tolažbe in boljšega počutja. Tako kratkoročno zmanjšamo občutke neugodja, dolgoročno pa osnovne težave ne odpravimo.
Če se dotaknemo še občutka krivde, je ta povezan z našim mišljenjem in prepričanji o tem, koliko in kaj bi morali pojesti, in ker naša ravnanja niso bila v skladu s temi prepričanji, se počutimo slabo. Ni vedno težava v ravnanju, torej v tem, da smo pojedli preveč. Včasih gre tudi za napačna prepričanja, kot na primer »nisem dober, ker se ne zmorem kontrolirati« ali »nisem si zaslužil te hrane«. Kadar je občutek krivde povezan z realno oceno, da je bilo zaužite hrane preveč, je treba spremeniti svoje prehranjevalno vedenje. Občutki krivde se pojavljajo tudi pri motnjah hranjenja, ne samo pri čustvenem hranjenju.
Je hrana lahko nagrada?
Hranjenje je ena od osnovnih potreb in naj se ne bi uporabljala za kaznovanje ali nagrajevanje. Hrano preprosto potrebujemo. Zelo neprimerno bi bilo otroka, ki se ne obnaša v skladu z našimi željami, kaznovati tako, da bi mu odvzeli obrok hrane, ki ga sicer potrebuje. To bi že štelo za zanemarjanje oziroma telesno kaznovanje. Po drugi strani se hrana pogosto pojavi kot nagrada, posebej v obdobju otroštva, v obliki sladkarij.
»Dobil boš piškot, če boš priden,« kaže, da želenemu vedenju sledi slaščica. Sama sem mnenja, da je za nagrajevanje bolje uporabiti druge načine (vzpodbudo, pohvalo, objem) ali kakšno drugačno fizično nagrado (nalepko, štampiljko, majhno igračo). Predvsem zato, ker s hrano kot nagrado sporočamo, da samo pridni lahko poje nekaj sladkega ter s tem sladkarijam še dodatno zvišamo vrednost. Sladica naj bo nekaj vsakdanjega, kar spada k obroku, najbolje kot posladek po kosilu. S tem sporočamo, da je v redu jesti tudi sladke stvari, potem ko smo že zaužili za telo nujno potrebne druge sestavine, pa tudi, da si vsi zaslužimo nekaj sladkega.
Se v prvem vprašanju opisanega ravnanja naučimo? Za primer lahko izpostavimo nagrado v obliki torte, ko se majhen otrok nauči kakšno pesmico ali pa domov prinese dobro oceno, itd.
Hrana je od nekdaj del praznovanj, po navadi posebej pripravljena in svečano postrežena. Tudi sicer je akt prehranjevanja sestavni del druženja ljudi, tako zasebno kot tudi poslovno. Osnovo svojega odnosa do hrane in pravila v zvezi s prehranjevanjem lahko ponotranjimo v obdobju odraščanja. Odrasli s svojim ravnanjem dajejo zgled in otroci se od njih učijo tako izbiranja živil kot tudi odnosa do hrane in prehranjevanja. Največ učenja s posnemanjem se dogaja doma.
Mi smo opazovali svoje starše in naši otroci opazujejo nas. Učenje s posnemanjem je eno najpreprostejših in najučinkovitejših. Zato je pomembno, da se držimo pravil, ki bi jih želeli otrokom privzgojiti. Če želimo, da otrok med hranjenjem sedi za mizo, se moramo tako vesti tudi sami. Težko bomo otroku pojasnili, da se med kosilom ne sme igrati, če sami vmes preverjamo sporočila na telefonu.
V kakšnih primerih pravzaprav govorimo o čustvenem prenajedanju?
Najprej je dobro, da osvetlimo nekaj pojmov. Emocionalno prehranjevanje/prenajedanje naj bi opisovalo prenajedanje kot odziv na negativna čustva. Prvič so o njem poročali v kontekstu opisovanja bulimije ter podprli hipotezo o vlogi čustev med obdobji prenajedanja pri bulimiji. Kasneje se je pokazalo, da se tudi pri kompulzivnem prenajedanju pojavlja emocionalno prehranjevanje, predvsem kot odziv na negativna čustva.
Različne raziskave potrjujejo, da je aleksitimija (dobeseden prevod bi pomenil, da ne najdemo besed za tisto, kar čutimo) pomemben napovednik emocionalnega hranjenja. Pri aleksitimiji gre za skupek spoznavnih in čustvenih primanjkljajev, ki vključujejo težave z identifikacijo in izražanjem čustev, težnjo po konkretiziranju težav ter izogibanje pri soočanju s konflikti. Aleksitimija je zelo pogosta pri vseh motnjah hranjenja in ima veliko vlogo tudi pri čustvenem prenajedanju.
Torej, če si po obilnem kosilu zaželimo sladice in nam ta tako prija, da si vzamemo še dodaten kos, to še ne pomeni čustvenega hranjenja oziroma prenajedanja. Kdaj pa lahko govorimo o motnji?
Pri čustvenem prenajedanju gre za to, da s hranjenjem zadovoljujemo nekatere druge, čustvene potrebe, najpogosteje gre za izogibanje negativnim čustvom. Težava je v tem, da osnovnega vzroka s tem ne rešujemo, nakopljemo pa si lahko še dodatne zdravstvene in duševne težave. O motnji bi lahko govorili, če bi nekdo pretirano veliko časa razmišljal o hrani in jo v telo vnašal dlje časa v tako premajhnih ali prevelikih količinah, da bi to pričelo ogrožati njegovo zdravje ali bi kako drugače pomembno okrnilo njegovo normalno delovanje.
Povečan vnos hrane med praznovanji torej ni problematičen, če imamo na splošno zdrav življenjski slog življenja. Tudi sladice niso »prepovedane« in so lahko del našega jedilnika. Če pa se pri hranjenju ne morete zaustaviti, ob tem redno čutite občutke krivde in to vedenje začenja vplivati tudi na vaše telesno zdravje in socialno življenje, potem je čas, da poiščete pomoč strokovnjaka, ker gre najverjetneje za motnjo hranjenja.
Zdaj res na vsakem koraku lahko slišimo o zdravi prehrani, prehranjevalnih navadah, mediji so polni lepih teles, itd. Posledično smo tako le še bolj razočarani, ko »napademo« hladilnik in omarice s skritimi zalogami. Ali sploh lahko ozdravimo čustveno prehranjevanje? Kako?
Naša družba je družba nasprotij. Po eni strani se oglašujejo dobra hrana, recepti, uživanje v življenju in hranjenju. Po drugi strani pa se visoko ceni sposobnost samoobvladovanja in odrekanja, vlaganje naporov v zunanji videz, skrb za zdravje in zdrava prehrana. Seveda se ta dvojnost zrcali tudi na naših vzorcih prehranjevanja in v najskrajnejši obliki tudi skozi porast različnih motenj hranjenja.
Predpisi, priporočila in ideali so ena plat, druga plat pa je realno življenje. Ljudje smo nagnjeni k primerjanju in k temu, da stremimo k idealom, imamo pa tudi lastne mehanizme za spoprijemanje s stresom, ki ga razkorak med idealnim in realnim prinaša. Posameznik, ki ima pozitivno podobo o sebi, je čustveno stabilen in uresničuje svoje potenciale, teh idealov ne bo ponotranjil oziroma ga morebitni razkorak med realnim in idealnim ne bo spravil v stisko.
Zavedanje lastnih čustev
in njihovo obvladovanje prav tako zmanjšujeta možnost pojavljanja čustvenega hranjenja in dobri, izpolnjujoči odnosi z drugimi so dober način izboljšanja svojega počutja. Čustveno prehranjevanje je eden od načinov reševanja težav, ki je praviloma neučinkovit. Zato je najbolje, da oseba, ki se ji čustveno prehranjevanje dogaja pogosto, začne iskati druge strategije za uravnavanje čustev in spopadanje s stresom.
Najprej je treba ugotoviti, kdaj in zakaj se nekdo čustveno prehranjuje, potem pa najti ustreznejše načine reševanja problema. Kadar je vzrok zgolj utrujenost, je dobro, da se upremo prvi želji, ki je morda želja po sladkem, in najprej dovolimo telesu, da si nabere novih moči, denimo s počitkom, umirjeno dejavnostjo, vnosom vitaminov. Šele potem, ko smo bolj umirjeni in sproščeni, pa tudi ko smo že zaužili neko osnovno živilo, vzamemo tudi nekaj sladkega, če nam še prija. Pogosto se namreč zgodi, da je tisti »občutek, da mi nekaj manjka,« bolj duševni kot telesni, da gre za neko stanje napetosti v telesu, ki ga s hrano ne moremo umiriti.
Če smo za konec popolnoma specifični. Prihajajo prazniki, ko dobrot ne manjka. Kako se jim lahko vsaj toliko upremo, da ne bomo ves december komaj živeli od presitosti in posledično sitnosti?
Dovolimo si praznike doživeti v vseh razsežnostih – skozi druženje, zabavo, tudi hrano. Dobrotam se ni treba upirati, lahko jih vključimo v svoj jedilnik in ne bo za naše zdravje prišlo do nobene posebne škode. Ne pozabimo pa, čemu so prazniki pravzaprav namenjeni, kaj je njihov simbolni pomen, temu lahko posvetimo čas in energijo ter izkoristimo priložnost, da svoje misli in občutke na sprejemljiv način delimo z drugimi. Kadar v odnosih, do sebe in soljudi, zazeva praznina, takrat obstaja nevarnost, da jo bomo skušali napolniti z drugimi stvarmi, tudi s hrano.
