Ko danes starši brskamo po policah z igračami, se pogosto vprašamo, koliko negativnih vplivov imajo na naše potomce raznolike igrače, za katere morda zapravimo veliko denarja. Z odraščanjem otroka postaja naloga, da izberemo za otroka najprimernejšo igračo, še zahtevnejša, ko slej ko prej naletimo na nasilne igrače oz. na tiste, ki namigujejo na nasilje. Čeprav smo proti nasilju in vsemu, kar spominja na nasilje, so naši otroci neomajni v svojih željah po pištolah, sabljah in drugem orožju. In ko otroška igra postaja prava vojna, kjer vitezi in bojevniki trepetajo za svoje življenje, se naše misli vrtijo med strahovi in pomisleki. Pustiti, omejiti, prepovedati nasilne igrače ali pa z nemirom v srcu zreti v negotovo prihodnost, se spraševati, ali vzgajam razbojnika, nasilneža in kriminalca? So nasilne igrače res nevarne, ali spadamo zgolj med panične starše, ki dvigajo prah za prazen nič?
Avtor: dr. Nataša Rijavec Klobučar
Igra pomaga izražati napetosti
Igra je obvezna in za otroka zelo koristna sestavina njegovega življenja. Pravzaprav je celotno otroštvo le igra. Vsaj tako bi moralo biti. Brezskrbno, razposajeno otroštvo, ko se otrok vsestransko razvija. Igra, pretvarjanje, posnemanje in ustvarjanje otroku pogosto pomaga, da se znebi napetosti, tesnobe in drugih neprijetnih čustev. Zato so zelo dobrodošle borilne veščine. Otrok se ob njih ne samo nauči spretnosti obrambe, temveč se sprosti tako telesno kot tudi psihično, pa tudi njegova samozavest se krepi. In če je igra prepovedana, se morda čustva, ki bi se z igro izrazila navzven, nabirajo v otroku, dokler ne izbruhnejo na dan. Igra ima tako pomembno vlogo v otrokovem čustvenem razvoju, tudi igra s pištolami, palicami in sabljami. Pozorni moramo biti le na ravnotežje med »nasilnimi« in »nenasilnimi« igračami. Redki so sicer otroci, ki imajo v svojem kotičku zgolj nasilne igrače, dolge ure presedijo za brutalnimi računalniškimi igricami in dneve preždijo pred televizijskimi zasloni. Ko so vsi otrokovi pripomočki za igro in je vse, s čimer se igra, nasilno obarvano, lahko govorimo že o motnji. In verjetno taki posamezniki nimajo nikogar, ki bi jim odvrnil pozornost iz surovega sveta, še več, tudi odnosi, v katerih živi, so prepojeni z grobostjo in vsakodnevno napadalnostjo. Tak otrok ne samo opazuje nasilje, ampak ga tudi živi.
Nasilni odnosi rojevajo nasilneže
Ljudje, ob katerih smo odrasli, so nam dali v roke kompas, ki nam pomaga skozi življenje. Žal je mnogo otrok odraščalo v nasilnih družinah, polnih ustrahovanja in terorja, nesprejemanja in kaznovanja, kjer so nasilje doživljali tudi na lastni koži. In ko brez čustvene topline, ki jo nemarni starši ne znajo/ne zmorejo dati otrokom, gredo v svet, iščejo v drugih odzive tudi z nasilnim vedenjem. Krivica iz otroških let jih boli in žene v goljufiva dejanja.Nasilneži in kriminalci namreč izhajajo iz hladnih, otopelih družin, kjer ni bilo topline, skrbi in varnosti, ki jo starši, ki se sprašujete, kako obvarovati otroka pred krutim svetom, ki se sprašujete, kakšni ste kot starši, kje in v katero smer naj vzgajate, kako naj zagotovite zadovoljujoče odnose, ki opazite težave in iščete zanje rešitve, tudi znate zagotoviti. Igrače same po sebi torej ne morejo pokvariti otroka, če ni otrok ravno obseden z njimi, ampak ga zaznamuje vzdušje, ki vlada doma. Če je otrok zanemarjen, prepuščen sam sebi, če ga vzgaja televizija, če se zapira pred svetom, starši pa tega ne opazijo (oziroma ne želijo opaziti) niti se zanj ne zmenijo, potem obstaja nevarnost za različne prestopke.Dejstvo pa je, da je verjetnost, da bodo otroci dovzetni za negativne vplive nasilja s televizijskih zaslonov in računalniških igric še toliko večja, kolikor so naši medsebojni odnosi prepleteni z nasiljem.
Ponudimo različne igrače
Nakup in uporabo nasilnih igrač je preprosto odsvetovati, a v realnosti vemo, da se bodo otroci našim prijemom uprli. »Zakaj jaz ne smem imeti pikada, ko pa se sosedov Tine igra tudi z lokom?« Če otroku prepovemo pištolo, se bo boril proti sovražniku s kamenjem, z metanjem knjig in drugih predmetov, ki mu lahko služijo kot orožje. Tako bi morali prepovedati vse. Otroka pa lahko poleg »nasilnih« igrač in akcijsko zanimivih računalniških igric spodbudimo tudi k drugim igram. Skupaj z otrokom odkrivajmo svet igrač, bodimo radovedni skupaj z njim. Predvsem pa ne delajmo prevelikega cirkusa, če se naši nadobudneži preizkušajo kot gusarji in streljajo z vodnimi pištolami.
Omejitev za mlajše
Že pred leti, ko svet niso preplavljali računalniki, nasilne filme pa si dobil v videoteki, je neka mama pripovedovala o svojem sinu, ki si je ogledal nasilne zgodbe. Ko mu »predavala« o tem, da to ni dobro in da ji njegovo početje ni všeč, ji je sin odgovoril, da ve, da je to le film in da zaradi njega ne bo postal množični morilec. Fant je bil sicer že najstnik in se je zavedal, da filmi in igrice ne prikazujejo resničnosti, vendar pa šestletnik še ne bo razumel (pa čeprav mu vneto razlagate), da se igralci v nasilnih prizorih zgolj pretvarjajo, zato je omejitev tovrstnih filmov nujna, še bolje pa je, da si nasilne prizore ogledate skupaj, se ob tem pogovarjate in poskrbite, da otrok ne izgubi stika z resničnostjo.
Ko v akciji uživamo …
Čeprav smo vsi načeloma proti nasilju, marsikdo rad pogleda akcijski film, obožuje eksplozivno nogometno tekmo, kriči in nori na koncertu, pa ga to v vsakdanjem življenju ne pogubi. Ravno tako je marsikateri mož ljubeč, nežen in romantičen, kot da bi si ravnokar ogledal ljubezensko nadaljevanko, ne pa krvoločen film. Stvari niso tako enostavne – igraš se lopova in postaneš tat tudi sam. Potemtakem bi bili vsi ljubitelji akcij kriminalci! In marsikatera mama je kot majhna deklica rada kuhala v svoji plastični kuhinji, pomivala posodo in brisala prah, danes pa ji ta opravila niso najljubša. In če se spomnite svojih otroških iger, ste se marsikaj igrali in verjetno ni fanta, ki ni bil partizan, pirat ali vojak, pa je danes prav miren gospod. Otroci ne postanejo kriminalci zato, ker so se v otroštvu igrali terminatorje, viteze in bojevnike. Prej bi rekli nasprotno – tisti, ki jim je vedno prepovedano izražati napetost skozi igro, vso neizživeto energijo potlačijo, navzven so »pridni«, ko pa odrasejo, čustvena nesoglasja iz otroštva izbruhnejo in planejo na površje. Če otrok naleti na same omejitve, prepovedi igranja, čustvovanja in hrepenenja, se tudi njegova otroška radovednost zatre. Iz lastnega strahu ga prikrajšamo za najdragocenejšo izkušnjo življenja.
Zaupajmo svojemu otroku!
Zagotovila, da otrok ne bo v življenju zašel na kriva pota, ne more dati nihče. Lahko pa skozi spontanost in sproščenost, predvsem pa skozi našo stalno prisotnost, varnost in zaupanje, ki jo otroku nudimo, ko se zanj iskreno zanimamo, pomagamo oblikovati tisto samozavest, ki ga bo odvrnila od vsakega »nepoštenega« početja. Kakršnakoli bo vaša poteza, je vsekakor potrebno otrokovi starosti primerno, razložiti in se pogovarjati o agresivnih igrah, brezkompromisno prepovedati, da bi se igral z nečim, kar bi lahko ranilo njega ali druge (npr. škarje, noži, petarde). Čeprav mu moramo pokazati, da udarec boli in da z grobostjo ne navezujemo stikov, ne sme v otrokovih ušesih stalno odmevati »ja, igraš se lahko, a drugače je to prepovedano«, predvsem pa mu ne smemo vlivati občutka, da dela nekaj narobe, če se igra. V kočljivih položajih znajo otroci dobro ločiti, kaj je igra in kaj ne. Le prisluhniti jim moramo in zaupati!
