Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Za hemoroide ali po ljudsko »zlato žilo« je slišal tako rekoč vsak. Težava je pogosta, saj se do petdesetega leta z njo sreča vsak drugi posameznik. Za kaj sploh gre pri tej neprijetni, pogosto tudi zelo boleči, a večinoma nenevarni težavi? Hemoroidi nastanejo takrat, kadar kri v venah hemoroidnega pleteža zastaja. Takrat vene nabreknejo in tvorijo vozličaste strukture.

V spodnjem delu črevesja namreč žile sestavljajo prepleteno strukturo, ki jo imenujemo hemoroidalni venski pletež. Te vene dovajajo kri nazaj k srcu, poleg tega pa izbočene vene na tem delu črevesa delujejo kot zapiralo, ki delno preprečuje uhajanje blata.

Kaj kaže na hemoroide?

Najpogostejši znak je neboleča krvavitev med iztrebljanjem: svetlo rdečo kri lahko opazimo na toaletnem papirju, na blatu ali v straniščni školjki. Poleg tega nas zadnjik in njegova okolica lahko srbi, draži ali pa občutimo nelagodje, pojavlja se bolečina in celo oteklina na tem mestu. Včasih pride do zatrdline na območju zadnjika, ta je lahko občutljiva in boleča, imenuje pa se tromboziran hemoroid, včasih se pojavi uhajanje blata. Simptomi se kažejo v odvisnosti od tega, kje se hemoroidi nahajajo. Obstajata dva tipa: notranji hemoroidi (v spodnjem delu danke) in zunanji, ki nastanejo pod kožo okoli zadnjika.

Notranji hemoroidi pri zunanjem pregledu zadnjične odprtine niso vidni. Navadno ne bolijo, tudi v primeru krvavitve ne, saj tam ni veliko živcev, ki bi zaznavali bolečino. Hemoroid lahko zakrvavi zaradi napenjanja med iztrebljanjem ali draženja pri prehajanju blata. Bolečino povzroča le notranji hemoroid, ki zdrsne skozi zadnjično odprtino navzven. Na tako izpadlem hemoroidu se lahko začnejo nabirati sluz in mikroskopski delci blata, ki povzročijo draženje in srbečico zadnjika. Če se praskamo, to težavo le še poslabša. Izpadle hemoroide opazimo kot vlažne izbokline, ki so bolj rožnate od okolice. Pogosto se sami vrnejo na svoje mesto, sicer pa jih nazaj lahko potisnemo s prstom.

Zunanji hemoroidi so vidni na zunaj. Običajno so neprijetnejši in bolj boleči od notranjih. Ko so razdraženi, srbijo ali včasih tudi krvavijo, razdraži pa se tudi koža nad njimi. Ko oteklina uplahne, lahko ostane guba odvečne kože, ta draži okoliške predele in otežuje higieno.

Zakaj nastanejo?

Nastanek hemoroidov povzroča več dejavnikov. Povezani so s kroničnim zaprtjem, z napenjanjem med iztrebljanjem in dolgotrajnim sedenjem na stranišču. V teh primerih se namreč poveča pritisk v trebušni votlini in zato je odtekanje krvi iz analnega območja oteženo. Kri se tako nabira v venah, te pa se razširijo in nabreknejo. Nastanku hemoroidov botrujejo tudi nosečnost, čezmerna telesna teža, dolgotrajno sedenje, dvigovanje težkih bremen, kašljanje, kihanje in bruhanje – vse to povečuje pritisk v trebušni votlini.

Nepomembna ni niti genetska nagnjenost k šibkosti žilnih sten. Šibke žile se hitreje uklonijo pritiskom in se razširijo. Vpliva pa tudi staranje (najpogosteje se pojavijo med 45. in 65. letom). Pri starejših je prav tako večja verjetnost izpadanja notranjih hemoroidov, saj vezivno tkivo s starostjo slabi. Nastanku hemoroidov lahko botruje tudi zvišan tonus analnega kanala, ko je mišica zapiralka ali analni sfinkter, tudi ko miruje, močneje stisnjena, kot je običajno. Drugi dejavniki so še kronična driska, bolezni jeter in analni spolni odnosi.

Kako jih preprečimo?

Poskrbimo za redno odvajanje blata, ki naj bo mehko. Zato v prehrano vključujemo živila z zadosti vlakninami. To je eden najpomembnejših ukrepov za preprečevanje zaprtja, saj vlaknine povečajo volumen blata, ga zmehčajo in pospešujejo njegovo odvajanje. Potrebno je pitje zadostne količine tekočine – to preprečuje izsuševanje blata in olajšuje njegov prehod skozi črevesje.

Izogibati se moramo uživanju prevelike količine soli, ta namreč zadržuje vodo v telesu, s tem zvišuje tlak v žilah in te se razširijo. Telesna dejavnost pospešuje črevesno peristaltiko, preprečuje zapeko in zmanjšuje pritisk na žile, ki se pojavi pri dolgotrajnejšem sedenju ali stanju na mestu.

Telovadba prispeva k izgubi telesne teže in s tem prav tako preprečuje nastanek hemoroidov, saj prekomerna teža to tveganje povečuje. Pomemben je tudi pravilen položaj telesa med odvajanjem blata. Noge naj bi pri tem počivale na nekoliko dvignjeni površini, saj se med čepenjem spremeni lega črevesja in to bistveno olajša izločanje blata.

Kaj lahko storimo sami?

Bolečino in oteklino si lahko lajšamo s hladnim obkladkom. Po odvajanju blata ne uporabljamo grobega in suhega toaletnega papirja. Brišimo se z mehkimi vlažilnimi robčki, ki niso odišavljeni in ne vsebujejo alkohola in drugih snovi, ki bi lahko dodatno dražile.

Tudi pri umivanju je treba paziti, da analnega predela ne vzdražimo še bolj, zato se priporoča uporaba blagih in nedišečih mil. Neprijetne simptome lahko olajša tudi topla kopel. Po odvajanju blata je priporočljivo nekajminutno sedenje v topli vodi, to ponovimo še dvakrat ali trikrat dnevno. Po kopeli kožo nežno obrišimo in je ne drgnimo.

Brez recepta je v lekarnah mogoče kupiti kreme in svečke, ki začasno ublažijo bolečino, pomirjajo vnetje in zmanjšajo srbečico. Običajno vsebujejo lokalne anestetike in različne druge snovi, ki lajšajo simptome in pospešujejo celjenje.

Kdaj k zdravniku?

Hemoroidi so sicer redko nevarni in po navadi izginejo sami. Vendar je krvavitev iz zadnjika lahko znak resnejših bolezni (raka debelega črevesja, danke ali zadnjika). Edino zdravnik lahko s temeljitim pregledom izključi to možnost. Spremembe v pogostosti odvajanja blata, njegovi barvi ali konsistenci niso posledica hemoroidov, ampak lahko kažejo na hujšo bolezen. Tudi bolečina v trebuhu, slabost, bruhanje, izguba apetita in hujšanje za hemoroide niso značilni.

S pregledom pri zdravniku zato ne odlašajte in za samozdravljenje se odločite le, če ste predhodno že obiskali zdravnika, ki je potrdil, da so vzrok težav hemoroidi. Kadar nekdo zaradi hemoroidov izgubi znatno količino krvi in je ob tem omotičen, utrujen in bled, mora takoj k zdravniku po pomoč. Enako velja tudi pri pojavu krvavitve pri bolnikih, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi.

Diagnosticiranje

Zdravnik bolnika najprej temeljito izpraša, potem opravi telesni pregled. Najprej si ogleda zadnjično odprtino, kjer lahko opazi morebitne zunanje hemoroide. Nato opravi še rektalni pregled, in sicer tako, da z orokavičenim in namaščenim prstom poskusi zatipati spremembe v analnem kanalu. Notranjost si včasih ogleda še s pomočjo kratke cevke z nameščeno kamero, ki jo vstavi skozi zadnjično odprtino. Po potrebi opravi tudi hematest, s katerim se ugotavlja prisotnost krvi v blatu. Za bolnika je test neboleč: vzorec blata se namaže na poseben testni listič, ki se obarva, če je navzoča kri.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od stopnje hemoroidov. Pri začetnih hemoroidih zdravnik predpiše svečke ali mazila ter bolniku svetuje, naj skrbi za mehko in redno odvajanje blata. Če zdravila ne pomagajo, se opravi sklerozacija, pri čemer se z vbrizganjem posebne raztopine sproži, da se hemoroidov skrčijo in se pričvrstijo na okoliško tkivo. Zdravnik hemoroid lahko tudi podveže, kar pomeni, da ga stisne z elastičnim obročkom in s tem prekine dotok krvi vanj. Zaradi tega hemoroid odmre in odpade. V težjih primerih se hemoroidi odstranjujejo z operacijo, ki se lahko opravi tudi ambulantno.

Kirurško zdravljenje

Gregor Kunst, dr. med., spec. splošne kirurgije, nam je pojasnil, v katerih primerih se odločijo za kirurški poseg: »Kadar gre za zunanje vozliče, ki nastanejo kot izboklina na anokutanem robu in so tipni ter boleči, se za operativni poseg odločimo, če povzročajo hudo bolečino in motijo vsakdanje dejavnosti. Po navadi se kirurgi odločimo za izrezanje, ko je vozlič večji od enega centimetra v premeru.«

Dr. Kunst je še povedal, da notranji hemoroidalni vozliči nastajajo dalj časa. »Imajo štiri stopnje, prvi dve stopnji sta lažji in po navadi zadostujejo konservativni ukrepi: dieta, higiena … Kadar gre za tretjo ali četrto stopnjo, pa je potrebno kirurško zdravljenje. Vrste kirurškega zdravljenja se razlikujejo po agresivnosti oziroma glede na stopnjo. Že pri bolj izraženih, pecljatih hemoroidih druge stopnje in vozličih tretje stopnje namestimo elastične ligature ali šivne ligature. Pri najbolj izraženih hemoroidalnih vozličih četrte stopnje pa je po navadi potrebno izrezanje vozličev.

Najpogosteje se nameščajo elastične ligature – gumice. Nameščamo jih ambulantno, brez narkoze ali lokalne anestezije. Postopek je neboleč in traja le nekaj minut. Kadar vozliči niso pecljati, so pa zadebeljeni in povečani, lahko namestimo šivno ligaturo, s katero zapremo dotok krvi v vozlič in sam vozlič s prešitjem zmanjšamo oziroma napravimo peksijo (prišitje). Tudi ta poseg je brez narkoze in neboleč, lahko pa traja kakšno minuto več. Podoben postopek je možno napraviti tudi v splošni anesteziji, ko šiv nastavimo vodeno z ultrazvočno sondo in z večjo natančnostjo.«

 Notranji hemoroidi navadno ne bolijo.

 Zunanji hemoroidi so neprijetnejši in večkrat boleči.

 Za samozdravljenje se odločite le, če je zdravnik potrdil, da gre za hemoroide.